Iz oči v oči z Enricom Mentano

Spleta, ki je bolj realen od televizije, brisanja žaljivih komentarjev oz. komentatorjev na družabnih omrežjih, verodostojnega poročanja, zastarele novinarske zbornice pa še marsičesa se je dotaknil direktor televizijskega dnevnika La7 Enrico Mentana. Novinar, ki je bil glavni gost včerajšnjega zasedanja Parole O_stili (Sovražne besede) na Pomorski postaji, je v pogovoru s kolegom Albertom Fedelom odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih preko spleta postavili udeleženci dvodnevne konference.
»Ne verjamem v cenzuro, v flower power gesla o ljubezni, pa tudi v Boldrinijin dualizem ljubezen-sovraštvo ne. Mislim, da v družbi, kakršna je naša, obstajajo skrite in vidne struje, ki so kritične in se med seboj ne ujemajo. Tako je, to pa nam ne dovoljuje, da ločujemo med dobrimi in zlimi ter, da prej kot za šerifa navijamo za bandita kakor za časa ameriškega divjega zahoda. Ko bi bilo tako, bi danes še čakali na prihod naših, za katere sploh ne vemo, kdo so – banditi, Indijanci ali šerifi ...«
Seveda ni mogel mimo ugotovitve, da splet nikakor ni virtualen, pač pa je veliko bolj realen od tega, kar ustvarja televizija; če za drugo ne, je splet dinamičen, dovoljuje izmenjavo mnenj in bilateralno komentiranje informacij, kar časopisom, radiu ali televiziji ne uspe, saj so komentarji pri njih le priložnost za izbruh, brez vsakršnega odgovora.
Fedela je zanimalo, ali je brisanje žaljivih komentarjev na spletu primerno. Mentanin odgovor je bil jasen: različnim glasovom ne spletu je treba dovoliti prosto »premikanje«. Administrator neke strani lahko po želji umakne neprimernega komentatorja, ki pa postane na tak način žrtev; veliko bolje je te osebke ignorirati, je dejal. Koliko pa je televizija odgovorna za širjenje sovraštva na spletu? Prav gotovo je šlo vse k vragu, je bil rezek direktor in se navezal na razpad SFRJ, ko so na dan privreli nacionalizmi, verska nesoglasja in sovraštvo do soseda. Danes je vse dovoljeno, zlasti svoboda izražanja svojih misli, tudi tistih najbolj skritih, ki smo jih doslej zaupali le straniščnim stenam na avtocestnih postajališčih, je pojasnil. »Ne moremo se delati, da ne obstaja – to je danes igra in če hočemo igrati, moremo sprejeti njena pravila in besedam drugih dodati še svojo, v zasledovanju resnice.«