AIDS - Korak naprej, dva nazaj (Sanela Čoralič)

Okužba z virusom HIV že dolgo ni več usodna, pristala je v združbi kroničnih obolenj, ki jih je predvsem s pravočasnim odkritjem in pravilnim zdravljenjem mogoče res dobro obvladati. A problem je danes drugje. V uspavanosti, brezskrbnosti, iracionalnosti. V prepričanju, da je grožnja te bolezni že davno izzvenela po zaslugi novih dognanj medicine.
Ljudje ne vedo ali pa ne želijo vedeti, da je okužba z virusom HIV neozdravljiva. Tudi aids ni ozdravljiv. Kronične težave je mogoče le upočasniti oziroma jih omejiti. Zakaj se torej ljudje obnašajo, kot da kuge 20. stoletja, kot so jo pred desetletji imenovali, ne bi bilo več. Odgovor je na dlani. Navidezna sramežljivost Italijanov, pa tudi Slovencev, ki se tako stežka odločajo za anonimno testiranje, ki je na voljo brezplačno, je povezana s predsodki. Ljudje se bojijo, da jih bo družba v primeru okuženosti izločila iz okolice. Strah pred stigmo je večji od strahu pred boleznijo. Stigma pri posamezniku povzroči trojno smrt: osebno, socialno in stalni strah pred fizično smrtjo.
Zdaj ko imamo učinkovito zdravilo, ki sicer še ni pravično porazdeljeno po celi zemeljski obli, se je treba boriti za destigmatizacijo, za katero je pomembno, da se samozavestni posamezniki razkrijejo in da to morda podprejo tudi javne osebnosti. Na problematiko HIV oziroma aidsa se ne sme gledati stereotipno. Tehtnica se mora prevesiti v prid okuženih. Ko se bo več ljudi razkrilo in se bo okužbo s HIV tudi obče obravnavalo kot kronično in dobro obvladljivo bolezen, se bo tudi več ljudi odločalo za zgodnje testiranje in tudi življenje s HIV v naši družbi bo znosnejše. Nič se ni spremenilo, še vedno velja, da se aids ne prenaša pri rokovanju, souporabi pribora, v bazenih ali pri poljubljanju. Zato je že skrajni čas, da aids prenehamo obravnavati kot sramotno nalezljivo bolezen. Ko bomo to dosegli, bo mogoče tudi število okuženih začelo upadati.