Prijava
Dark Theme
Spričo bednega stanja leve sredine v Italiji in Evropi bo morda komu v uteho vest o zmagi leve sredine na volitvah v Južni Koreji. Seveda bo kdo rekel, da je to skromna tolažba, ko pa je Koreja tako zelo daleč. Res je, toda država skrajnega azijskega vzhoda je politično in ekonomsko povsem »zahodna« in nam je bliže, kot si mislimo.
Kaj se je torej v sredo zgodilo na parlamentarnih volitvah v Južni Koreji? Slavila je Demokratska stranka (DPK) Lee Jae-myunga, ki si je zaradi radikalnih stališč pridobil vzdevek »korejski Bernie Sanders«. DPK je na čelu levosredinske koalicije osvojila 175 od 300 sedežev v parlamentu. Neoliberalna konservativna Stranka moči ljudstva (PPP) predsednika države Yoon Suk-yeola je z le 109 poslanci doživela pekoč poraz. 12 sedežev je dobila nova levosredinska stranka Obnova Koreje nekdanjega pravosodnega ministra Cho Kuka, ki naj bi z DPK sklenila zavezništvo. Volilna udeležba je bila 67-odsotna, največja v zadnjih 32 letih. Predsednik je s tem dobil težko politično zaušnico, bo pa ostal na oblasti. Kljub izdatni zmagi je opozicija za las zgrešila cilj izvolitve 200 parlamentarcev, ki bi ji omogočil, da sproži postopek Yoonove odstavitve.
Odstop sta napovedala premier Han Duck-soo in vodja poražene stranke PPP Han Dong-hoon, leta 2022 izvoljeni predsednik Yoon pa naj bi ostal na položaju do konca mandata leta 2027. Južna Koreja ima namreč svojevrsten predsedniški sistem. Nekaj podobnega si v italijanski inačici želi tudi Giorgia Meloni, ki bi s premieratom rada sebe postavila na vrh oblastniške piramide, kjer parlament, predsednik republike in drugi ustavni organi ne bi bili več protiutež vladni samovolji.
Yoon je že doslej vladal brez večine v parlamentu. Upal je, da jo bo pridobil na volitvah, da bi tako brez ovir izvajal svojo neoliberalno politiko na področju šolstva, zaposlovanja, pokojnin in celo odpravil zakon o enakopravnosti med spoloma. Volivci so v dveh letih že občutili težo njegovih izbir na kupni moči, ceni stanovanj in v javnem zdravstvu. Na shodih PPP v centru Seula je plapolalo mnogo ameriških zastav, ljudi, zlasti mladih, pa je bilo dosti manj kot v periferijah na shodih DPK.
Yoona sta nekaj stali tudi aferi s čebulo in s torbico Dior. Na volilnem shodu se je v neki trgovini bahal, kako poceni je po zaslugi vladne politike čebula. V resnici je šlo za posebno »volilno« znižanje, saj je redna cena čebule 5 do 6-krat večja, predsednik pa tega ni vedel, kar so mu volivci močno zamerili. Zamerili so tudi ženi, ki je v dar sprejela 2000 evrov vredno torbico, kar je javnost razumela kot znak nagnjenosti h korupciji. Mačje solze v primerjavi z aferami ministrice Santanchè, pa Salvinija, Sgarbija, Lollobrigide, Gasparrija, Del Mastra in drugih veljakov vladne večine pri nas. Očitno so etična merila Korejcev do lastnih politikov zahtevnejša od italijanskih.
Še bolj kot očitki korupcije, ki so resnici na ljubo oplazili tudi voditelja obeh opozicijskih strank, pa je na volilni izid vplival odpor do antisocialnih neoliberalnih ukrepov vlade in do Yoonove sporne, predpražniško proameriške zunanje politike. Dva primera. Ko je Varnostni svet Združenih narodov (ZN) marca sprejel resolucijo za prekinitev ognja v Gazi, se je predstavnik Južne Koreje proti mnenju vseh drugih držav in pravnikov ZN edini pridružil ZDA v trditvi, da je resolucija neobvezujoča. Prav tako je Seul ugodil želji Washingtona, naj v Ukrajino dostavi pol milijona 155-milimetrskih topniških granat, kar je več, kot jih je Severna Koreja poslala Rusiji, in tudi več kot vsa EU Kijevu.
Še najbolj pa sta Korejce razjezili dve potezi, prav tako na zahtevo ZDA, da se Seul vključi v protikitajsko pacifiško koalicijo z Japonsko in Avstralijo. Yoon je tako po dolgih letih politike zbliževanja s Severno Korejo močno zaostril retoriko in rivalstvo s sosedo. Po drugi strani pa je pristal na sodelovanje z Japonsko, česar mu Korejci, ki še niso pozabili na nekdanje brutalno japonsko kolonialno nasilje, niso odpustili.
Volilno sporočilo Yoonu in posredno Washingtonu je menda sledeče: Korejci niso navdušeni nad perspektivo, da bi jih kot žrtve vključili v naslednjo epizodo tretje svetovne vojne po kosih, ki naj bi se po načrtih Pentagona odigrala ob azijskih obalah Pacifika.
