Andrea Giani: »Obožujem Slovenijo«

Ta čas je s slovensko izbrano vrsto na pripravah v Braziliji, kjer reprezentanti nabirajo moči za tekmovanje v tretji skupini svetovne lige. Nekoč vrhunski igralec, ki je osvojil štiri evropske in tri svetovne naslove ter dve srebrni in bronasto kolajno na olimpijskih igrah z italijansko reprezentanco, zase pravi, da je mirne in vedre narave, zelo prilagodljiv, vedno optimističen in rad se smeji.
Kaj vam pomeni odbojka?
Odbojka je zame velika strast, ki se je porodila v meni, ko sem bil majhen, star 11 let, in je ostala enaka do danes, ko jih imam 46. To, kar počnem danes, je seveda moje delo, vendar je zadovoljstvo, ki ga imam, ko grem v dvorano, se dotaknem žoge in učim odbojkarje, izjemno veliko.
V zelo dolgi igralski karieri ste dosegli veliko uspehov. Osvojili ste vse lovorike, razen zlate kolajne na olimpijskih igrah. Vas to boli?
V prvem trenutku po koncu kariere me je res zabolelo. Danes ni več bolečine, saj sem imel zelo dolgo in uspešno kariero. Olimpijske igre so najlepša prireditev, ki jo športnik lahko doživi. Imel sem priložnost igrati na olimpijskih igrah in tudi zmagati, vendar mi ni uspelo, osvojil sem dve srebrni in bronasto kolajno. Osvojiti zlato kolajno je nekaj drugega. Osvojili so jo le redki. Zavedam se, da mi manjka ta kolajna, ki bi prinesla še večjo težo mojim uspehom.
Ko sem vas videla na igrišču kot igralca, sem imela občutek, da lahko naredite vse, kar si zamislite, ker ste bili univerzalen igralec. Ste se tudi vi počutili tako, da lahko v vsakem trenutku skočite za vsako žogo in jo tudi ujamete?
Univerzalen sem bil zato, ker sem od majhnega počel po malem vse. Odbojka je v mojem času potrebovala igralce, ki so bili sposobni igrati na vsakem mestu. Poznali smo osnove vsakega igralnega mesta. Danes je nemogoče ustvariti takšnega igralca. Igralcu že od majhnega določijo vlogo. Zdaj igralci nimajo takšnega tehničnega znanja, kot smo ga imeli mi. Jaz sem igral na veliko mestih, kar danes preprosto ni mogoče.
Zakaj ste sprejeli delo selektorja slovenske reprezentance?
Zato, ker je po mojem slovenska reprezentanca zelo dobra in ker sem si želel trenirati reprezentanco. Štiri leta sem bil pomočnik italijanskega selektorja Maura Berruta in bil je zadnji trenutek, da prevzamem odgovornost, ki jo prinaša vodenje reprezentance. Slovenska reprezentanca ima mešanico izkušenj, mladosti in kakovosti, torej je bila zame ravno prava reprezentanca, s katero sem se podal v pustolovščino kot prvi trener.
Celoten intervju lahko preberete v današnji (nedeljski) tiskani izdaji našega dnevnika.