Nedelja, 12 maj 2024
Iskanje

»Mislim, da ni razlike, če si Benečan ali Slovenec«

Intervju z Davidejem Tomasetigom, Bachoslovcem, jazzistom, profesorjem, glasbenikom in motorjem festivala Senjam beneške piesmi

28. apr. 2024 | 8:20
Dark Theme

Intervjuvanec iz vasi Kosca v Benečiji in novinar iz Trsta sta se srečala v Gorici. Bari so bili zaprti, ker je bil 25. april, praznik osvoboditve v Italiji. Zato sta za pogovor smuknila čez mejo in prizorišče intervjuja je nenačrtovano postala restavracija nekje med Novo Gorico in Šempetrom.

To križanje poti s severa, juga, zahoda in vzhoda je bilo dobro izhodišče za pogovor z Davidejem Tomasetigom, ki je vse hkrati: bachoslovec, jazzist, diplomant klavirja in klasične kitare, basist v rock bendih, profesor na nižji srednji šoli v Vidmu, koordinator Glasbene matice v Špetru, motor glasbenega festivala Senjam beneške piesmi in razmišljujoč 34-letnik.

Kako se pogovarjate doma?

Vedno v slovenščini.

Knjižni?

V rečanskem narečju, saj sta oba moja starša iz iste doline.

Iz katere?

Rečanske.

Kako pogosto Tržačani in Goričani pomešamo doline v Benečiji?

»Ti, ki si blizu Rezije,« rečejo. Geografsko sem res blizu, ampak do Rezije imam, časovno, daljšo pot kot tisti, ki pride iz Trsta po avtocesti. To večkrat ni jasno, da tisti, ki imajo blizu avtocesto, pridejo marsikam hitreje kot mi.

Koliko ste potrebovali do dvojezične šole v Špetru?

Špeter ni daleč od mene. Deset minut z avtom. Pot je bila malo daljša, ker se je kombi ustavljal in pobiral druge otroke.

Ste dvojezični center obiskovali že od vrtca?

Da, od vrtca.

Vse do nižje srednje šole?

Ne, samo do petega razreda osnovne šole, ker takrat srednje še ni bilo.

Kakšni so vaši spomini na dvojezično šolanje?

Spomnim se, da v vrtec nisem hodil rad. Ni bilo nobene volje.

Zakaj?

Rojen sem v kmečki družini, nono je zmeraj imel delo, lahko bi mu pomagal, zato se mi je zdelo zamudno, da se grem igrat v vrtec. Zdaj seveda gledam drugače. Če pogledam nazaj v tisti čas, pomislim, da sem imel super vzgojiteljice. Ko se včasih spominjamo, kako je bilo v vrtcu, si pripovedujemo polno zabavnih zgodb. Jaz sem recimo brcnil vzgojiteljico (se nasmehne) ...

Kako ste se pogovarjali z vrstniki?

Še posebno v vrtcu sem imel nekaj prijateljev, s katerimi sem se pogovarjal samo v našem narečju. Italijanščine praktično nisem znal, naučil sem se je šele v šoli.

V svoji vasi niste uporabljali italijanščine?

Bolj malo. Imel sem nekaj sosedov, ki obratno od mene niso znali nič slovenščine. Benečija je pač cepljena na dva: imaš zavedne družine, ki so otroke naučile narečja, in imaš ljudi, ki pravijo, da niso Slovenci. Včasih imajo eni in drugi isti priimek.

Ali ti, ki zase pravijo, da niso Slovenci, to rečejo na nevtralen način ali z nekakšnim odporom do slovenstva?

Eno in drugo. So tisti, ki se ne vprašajo, kaj so – in tem je lažje reči, da so Italijani. So pa tudi tisti, ki so celo življenje delali za to, da bi se vse izgubilo. Pevci v prvih zborih, ki so v Benečiji javno peli v slovenščini – to je bilo v sedemdesetih letih – so se vračali domov peš, ker so imeli prerezane gume.

Ste vi kdaj imeli težave ob vprašanju, kaj ste?

Ne. Vedno sem bil kar ponosen na to, kar sem. Že moji starši so se zavedali okolja, v katerem živimo, čeprav je res, da v moji vasi malo ljudi govori slovensko. Dogaja se, da se nekateri starši med sabo kregajo po slovensko, ko nočeta, da otrok razume, kaj govorita. To zelo škodljivo vpliva na podzavest: otrok dojema slovenščino kot jezik kreganja.

Zakaj nekateri starši ne prenesejo narečja na otroke?

To je vprašanje za politiko, ki je bila pri nas po drugi svetovni vojni: Krščanska demokracija, Gladio ...

Dobro, ampak Gladia ni več. Kaj če ni politično, ampak psihološko vprašanje?

Tega ne bi vedel. Vem pa, kateri dan je danes. Bolje od mene veste, kaj se je zgodilo v Trstu.

Mislite na pomazan spomenik v Škednju?

Da. Nekatere stvari so se na papirju končale, v glavah pa še stojijo zidovi.

Kako je ob 25. aprilu v Benečiji?

Odkar se spominjam, ta dan nikoli ni bil praznik vseh. Spomnim se le tega, da je bilo pred kakšnimi desetimi leti odkritje spomenika na Liesah. Takrat smo z zbori peli partizanske pesmi, a to je bilo vse.

Želite povedati, da spomenik so postavili, a da odtlej ni bilo več prireditev?

Ne me vzeti za besedo, morda tudi so. Hočem pa reči, da pri nas ni tako kot drugje, da Vsedržavno združenje partizanov Italije prireja »fešte« v spomin na osvoboditev. Take stvari so bile tukaj zmeraj razumljene kot prireditve proti Gladiu.

Rekli ste, da veste, kaj ste. Bodiva natančna: Benečan ali Slovenec?

Mislim, da ni razlike.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava