Prijava
Dark Theme
Nismo prvi, ki doživljamo velikonočne praznike v času vojne. Veliko generacij naših prednikov je doživelo še vse kaj hujšega kot mi. Doživljali so prave vojne vihre, živeli so v strahu, še svojega jezika niso smeli govoriti. Kdo ve, koliko vojn so doživeli naši dedi, pradedi, prapradedi, koliko požganih domov je bilo, koliko vdov je doma zaman čakalo, da se vrne mož, ki je tudi oče in bi bil tudi ded, če bi se vrnil.
Mi živimo v miru, jemo potico, skuhamo si šunko, k žegnu jo nesemo skupaj s pirhi in hrenom, če hočemo, z družino sedemo k velikonočnemu zajtrku. Z vnukinjami in svojimi otroki smo za praznike kar trikrat skupaj sedli tudi h kosilu. Tako prijetno toplo je bilo, da smo prvič letos sedeli na terasi, občudovali cvetoče češnje, pa narcise in tulipane, poslušali ptičje petje.
Razmere po svetu pa so take, da se vsak trenutek lahko zgodi tudi kaj hudega. Vsi vemo, da se dogajajo grozote na Jutrovem, da je grozljivo v Ukrajini, še huje je morda v Sudanu, pa nam ni mar, ker je tisti svet zunaj dosega našega zanimanja. Še na misel nam pride, da bi se nam smilili otroci v Jemnu, ki že dolga leta umirajo od lakote, kakor zdaj umirajo otroci v Gazi, ta pa vendar sodi v naš svet. Če ne drugega, se bojimo, da nas bo preplavila nova množica beguncev. Dokler so daleč kje pod Saharo, se ne menimo zanje. Ko jih barke pripeljejo na italijanske obale, ali pa prikorakajo po balkanski begunski poti, se vznemirimo.
Velika noč je vsako leto pravšnja prilika za razmislek o beguncih, o trpečih. Že biblijske zgodbe prispevajo, da se spomnimo prejšnjih časov v Palestini, nič kolikokrat je bilo tam podobno kot zdaj. Včasih kar pozabimo, da so se v tistih deželah porajale vse tri monoteistične religije, ena iz druge so se razvijale, ena proti drugi so se srdito borile.
V Palestini sem bil s papežem Wojtylo, spremljali smo zgodovinski papeški obisk, z njim smo bili pri zidu objokovanja, pa v muzeju holokavsta. Novinarji smo že takrat, bilo je na prelomu stoletja in tisočletja, opazovali, kako so judovski priseljenci od vsepovsod, največ jih je med seboj govorilo rusko, z velikim zagonom gradili nova naselja v krajih, od koder so mimogrede nagnali staroselce, Palestince, pregnance in begunce na svoji zemlji že od prvih let po drugi svetovni vojni. Tudi na krajih, ki jih opevajo svete knjige, so že rasla naselja za visokimi ograjami, kibuci za nove kolone. Največ jih je tiste čase prihajalo iz Ukrajine in Rusije, zdaj gotovo znajo tudi že judovski jezik, ki so ga njihovi predniki na vzhodu Evrope v obdobjih carjev in partijskih sekretarjev na silo pozabili.
O Palestini, pa tudi o Ukrajini je te dni največ razmišljal in govoril rimski škof Jorge Mario Bergoglio, ko se je trudil premagovati svoje tegobe z zdravjem in se posvetiti vernikom, romarjem in turistom. Ni mogel voditi križevega pota okrog Koloseja, ker bi ga lahko prepihalo in bi spet obležal, napisal pa je besedilo meditacij, ki so bile drugačne od običajnih, bolj osebne, manj plašno ali suho splošne. Umil je noge jetnicam v zaporu Rebibbia v rimskem vzhodnem predmestju.
Delal je vse, kar počnejo papeži ob velikonočnih praznikih, nekaj pa je le bilo drugačnega. Ves čas je imel v mislih in v besedah mir. Najbrž zato, ker se zaveda, da je mir hudo ogrožen. Tudi papež Frančišek ne doume, da se v Gazi dogaja genocid nad Palestinci, tako grozljiv obračun, kakor so ga Judi doživljali v koncentracijskih taboriščih.
V še vedno mirni Evropi, kjer je življenjska raven neprimerljivo višja kakor v večini sveta, si težko predstavljamo revščino Afrike, velikega dela Azije, pa južnega dela Amerike. Tudi v Bergoglievi rodni deželi Argentini, kjer je Frančišek najprej dolgo govoril samo piemontsko in se šele pozneje naučil tudi špansko, je zdaj huda kriza. Tako huda, da je mogoče spet pričakovati nov val revežev brez vsega, ki bodo prišli v Evropo, od koder so odšli njihovi dedi. Bergoglievi so bili prišleki, imigranti, kakor so zdaj tisti, ki prihajajo k nam v Evropo iz Afrike in z Jutrovega. Eni so v obljubljeno Ameriko bežali zaradi revščine, drugi zaradi strahu pred diktaturami, takimi in drugačnimi.
Frančišek je za veliko noč veliko govoril o vojnah, lakoti, migrantih. Pa nisem prepričan, da so mu prisluhnili tisti, ki so jim bile besede namenjene.
