NOVA VLADA - Manjše zlo (Marko Marinčič)

Malokdo je navdušen, vsi se sprašujemo, kaj nas zdaj čaka z novo vlado, skoraj vsi pa so jo sprejeli z olajšanjem. Res je, da prinaša veliko neznank, mnoge obljube, ki so videti neuresničljive, kot tudi grožnje, ki pa so uresničljive in zato toliko bolj zaskrbljujoče. Na primer tiste, s katerimi vihti novi minister na notranje zadeve: na vrhu spiska so tujci, sledijo druge manjšine, začenši z Romi, geji in lezbijkami, mali tatiči, na katere naj bi streljali kot na zajce, tudi če nikomur ne ogrožajo življenja - smrtna kazen brez procesa za vstop na tujo posest.
Razlogov za zaskrbljenost je torej kar nekaj. Toda kljub vsemu je ta vlada manjše zlo. Trije meseci mučnih pogajanj so pokazali, da ni bilo druge izbire. Še ena možnost je sicer bila, a se ni uresničila. Ko bi se Demokratska stranka po resni analizi vzrokov volilne katastrofe temeljito prenovila tako v programskih izhodiščih kot v vodilnem kadru, bi se morda odprla pot dogovarjanju z Gibanjem 5 zvezd. V dialogu, ki bi ovrednotil plemenitejše dele sicer raznolikih zahtev G5Z (prizadevanje za manj premožne, za družbeno enakopravnost, za okolje, za participativno demokracijo, boj proti korupciji in privilegijem kast itd.), bi lahko našli skupen jezik in odgovorili na zahtevo po prenovi, ki je kot cunami butnila iz volilnih skrinjic. S tem bi šli v nasprotno smer od desničarskega populizma, ki na upravičene bojazni ljudi pred izzivi že globalnega sveta nima drugih rešitev kot zapiranje v okope že preživelih nacionalnih meja, z netenjem sovraštva do drugačnih pa prikriva gospodarski recept, ki še poglablja družbene razlike: popuščanje davčni utaji in flat tax, s posledično razgradnjo javnih sistemov socialnega varstva, šolstva in zdravstva, bosta le še poglobila neenakost.
To možnost pa so v kali zatrle izbire Mattea Renzija, češ da »so volivci odločili drugače«. V parlamentarnem sistemu in s pretežno proporčnim volilnim zakonom, kjer se vladne koalicije oblikujejo med političnimi silami v parlamentu, bi ta možnost bila enako ali še bolj legitimna kot dogovor G5Z-Liga, ki ju ločujejo globoka vsebinska nasprotja. Vendar se ni uresničila. Edina alternativa »pogodbi« Di Maio - Salvini bi zato bile predčasne volitve, kjer pa bi se v najboljšem primeru ponovila pat pozicija. V najslabšem, ki je iz dneva v dan verjetnejši, pa bi Matteo Salvini s tem, kar še ostaja od Berlusconija, dobil večino in postal absolutni gospodar italijanske politike.
Do tega lahko tudi še pride, za zdaj pa imamo vlado, ki je sad kompromisa. Veliko bo odvisno od tega, koliko bosta Conte in Di Maio sposobna kljubovati Salviniju, ki ima z dvojno igro (na vladi z Di Maiom in v koaliciji z Berlusconijem) veliko moč izsiljevanja. Vendar s tem ne bo mogel nadaljevati v nedogled. Četudi bo s kakšno toliko spektakularno kolikor sterilno mišičnato potezo na čelu policijskega aparata še pridobil nekaj časa in konsenza, bo na daljši rok le moral ljudem ponuditi rešitve, ki jih pričakujejo. In to ne bo lahko, ne zanj ne za Di Maia. Gibanje 5 zvezd pa bo moralo tudi temeljito razmisliti o svoji politični kolokaciji: se odpreti na levo ali umreti v Salvinijevem objemu? Že prav, da je danes v modi biti »ne levi ne desni,« kot je učil Norberto Bobbio pa bo v politiki vselej temeljna razlika med zagovorniki elit in tistimi, ki želijo družbeni red spremeniti v smeri večje pravičnosti in enakopravnosti.