Petek, 03 maj 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Jaz bi se najraje boril

Svet |
20. apr. 2024 | 14:00
    Dark Theme

    Nobena generacija ni enaka prejšnji. Če na zadevo pogledamo z nekaj cinizma, je pojem »generacija« medijsko in politično malo zlorabljen. Nagovoriti je treba mlade generacije, delati moramo z mladimi generacijami, razumeti moramo, kaj mislijo mlade generacije, misliti moramo na mlade. Ta splošna in načeloma dobronamerna gesla določene opcije marsikdaj nadomestijo z bolj svojevrstnimi. Mladi morajo delati to ali ono, mladi morajo študirati to, mladi morajo »delati otroke«.

    Ko se naglo bliža volilna kampanja, je glavna karta določenih ideoloških opcij - da ne omenjam političnih - upad rodnosti, v katerem vidijo glavni problem Zahoda. Ekonomisti bodo potrdili, da je demografija pomemben dejavnik gospodarskega uspeha posamezne družbe. Te opcije pa na vprašanje nerade gledajo z našega gledišča. Večkrat tega sploh niso sposobne.

    Če iz računice izločimo ljudi, ki pri vprašanju rodnosti izhajajo iz psihološke samoanalize (pred nekaj dnevi sem v dnevniku La Repubblica zasledil intervju s fotografinjo, ki si ne želi otrok, ker nima občutka za materinstvo), ostane veliko mladih z bolj družbeno-ekonomskimi razlogi. Če se torej vrnemo na nižjo raven abstrakcije in opustimo problematični ekskurz moškega, ki pridiga o nataliteti, lahko vidimo, kakšen svet bomo podedovali.

    Moja generacija je prva generacija, ki ve, da se ji bo godilo slabše kot generacijam pred njo. Tudi če opustimo grobe ekonomske kazalnike, zlahka opazimo zaskrbljujoče trende. Gig economy oziroma formalizacija neformalnih oblik dela, prekarizacija, povečanje števila revnih zaposlenih, splošno poslabšanje delovnih pogojev, delo na klic - to so pojavi, ki so v neki obliki vedno obstajali. Toda stanje se ni še nikoli tako očitno poslabšalo.

    Zemeljska obla doživlja podnebni kolaps. Ledenikov skorajda ni več, Arktika in Antarktika se topita, vremenska opozorila nas ne presenečajo več, temperaturni rekordi in neznosna poletja tudi ne. Odločevalci pa se na to komajda odzivajo. Kadar sploh se odzovejo. Poslušamo vedno nove izgovore za odlaganje resnih podnebnih politik, rade volje pa se pojavijo politični saboterji, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov kršijo dogovore in bolj ali manj napredno okoljevarstveno zakonodajo. Ko se mladi tega zavemo in se pogumnejši predstavniki generacije odzovejo na politično lenobo, pa se nas, mlade raje kaznuje z globami in zahtevami po nadzornih ukrepih za obvladovanje režimu nevarnih ljudi. Da, režimu, ker zakonsko podlago za te ukrepe (mislim predvsem na torkovo sodno obravnavo tržaške aktivistke) predstavlja fašizem.

    Če se vrnemo v naše kraje, je tudi tukaj prisotnih nekaj specifičnih zagonetk. Nenazadnje je tu že škatlasto vprašanje sprave. Tej se simbolično približujemo, obenem pa se od nje oddaljujemo. Spodletel obisk šolarjev iz Rima v Narodnem domu in na Bazovski gmajni je emblematičen. Vsi pridigamo spravo, rado pa se na neki točki zatakne. Ena stran se je sicer precej bolj pripravljena pobotati, ampak valček se lahko pleše le v dvoje. Enostranska sprava enostavno ni sprava, je opravičilo. Nekateri, ki se dobro zavedajo svoje moči, enostavno niso zmožni priznati ali sploh uvideti, da je kakšen njihov prednik nekoč nekje nekaj zagrešil ali zgrešil. Mit nedolžnega naroda je postal neke vrste medreligijska državna teologija.

    Z leti se je razvil tudi »tourism of doom« ali »last chance tourism«, po domače »turizem zadnje šanse«. Ljudje želijo videti kraje, preden bodo ti izginili. Tudi sam sem se dokaj nepremišljeno lotil podobnega podviga, ko sem se povzpel na nek ledenik v Alpah. Nisem si mislil, da gre za tako razširjen fenomen in da nisem edini, ki je kdaj pomislil »hočem videti ta kraj, preden bo izginil«.

    Kakšen svet bomo torej podedovali? Takšnega, ki je v zelo slabem stanju in je po vsej verjetnosti prepozno, da ga rešimo. Kakšne možnosti nam še ostanejo? Lahko se borimo, lahko se predamo. Kljub inherentnemu fatalizmu verjamem, da kaj malega še lahko rešimo. Vedno znova se spominjam posekanega hlodovja ob Amazonskem gozdu, neopisljivega zvoka topečega ledenika in fotografij opuščenega smučišča v Boliviji, saj je ledenik, na katerem so ga pred desetletji zgradili, povsem izginil. Jaz bi se najraje boril.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani