Sultan zdaj še močnejši (Marko Marinčič)

»Hvala bogu za ta puč, ki nam bo pomagal očistiti vojsko«. To je bil eden prvih in najbrž tudi najbolj iskren komentar turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ko se je včeraj ponoči vrnil v Istanbul in ponovno prevzel nadzor nad državo. Neuspešen puč je zanj prava mana, saj mu daje priložnost, da še bolj utrdi svojo absolutno oblast in vsili Turčiji tudi najbolj sporne ustavne spremembe, ki jih kljub trdni politični večini doslej ni mogel spraviti skozi parlament. Čistka se je že začela in bo gotovo trda in neizprosna. Zaradi suma vpletenosti v puč so že prijeli skoraj tri tisoč vojakov, vodilnim pa grozijo s smrtno kaznijo. Maščevanje nad vojsko je bilo pričakovano, manj pa udarec po sodstvu, kjer so že včeraj razrešili 2745 sodnikov, številne aretirali, med njimi tudi člana ustavnega in na desetine kasacijskih sodnikov. To se je zgodilo niti 15 ur po spodletelem puču, kot da bi imeli že vnaprej pripravljene sezname!
Kar nekaj komentatorjev namiguje, da je spodleteli udar navdihnil sam Erdogan ali pa, da ga je dopustil, vendar je imel stanje ves čas pod nadzorom. V to smer vodijo ne samo odgovor na vprašanje »cui prodest?« ampak tudi številni drugi indici. Poglejmo jih.
Puč so izvedli »polkovniki« bolj kot »generali«. Najvišji kadri so ostali zvesti režimu. Predvsem pa je Erdogan vseskozi ohranil brezpogojno zvestobo policije in tajnih služb, ki jih je v letih vladanja močno okrepil in napolnil s svojimi ljudmi. Je mogoče, da tajne službe niso zaznale ničesar o pripravah stotin častnikov na udar? In ker je potek dogodkov pokazal, da so njihovi voditelji ostali vseskozi zvesti Erdoganu, je mogoče, da predsednik o pripravah na puč ni bil obveščen?
Odločilno vlogo je imela tudi policija, ki je v Turčiji nekakšna pretorijanska predsednikova garda. Vanjo rekrutirajo politično zveste ljudi, bolje so oboroženi, tudi z oklepniki in težkim orožjem, bolje so plačani kot vojaki, ki so večinoma naborniki, medtem ko so policisti izurjeni in motivirani profesionalci. Med pučem so uspešno kljubovali in v kratkem razorožili vojake.
Pa še. Ali je verjeti, da je Erdogan na begu z letalom taval nad Evropo in prosjačil za zatočišče? Radarski zapis njegovega poleta pripoveduje drugačno zgodbo. Letalo, s katerim se je z letovišča Marmaris vračal v Istanbul, je vseskozi letelo nad Turčijo in je nekaj časa krožilo nad obalo Marmarskega morja, dokler niso njegovi privrženci spet prevzeli nadzor nad letališčem v Istanbulu.
Prvi cilj pučistov bi moral biti prav predsednik. In res so bombardirali hotel, kjer naj bi se nahajal. Toda Erdogan je bil drugje, že na varnem in je pripravljal protinapad, ki je bil presenetljivo hiter in učinkovit. Čim je preko mobilnega telefona s posredovanjem televizije apeliral na svoje islamistične množice, so se tisoči v spremstvu policije zgrnili na ulice. Res je, da ima Erdogan veliko podporo med ljudmi, vse skupaj pa se je zdelo presneto dobro in hitro organizirano, vključno z muezini, ki so sočasno z vseh minaretov klicali vkup vernike v podporo predsedniku.
Vse daje misliti, da je Erdogan kot pajek spletel svojo mrežo in potrpežljivo čakal, da prileti pučistična muha, zato da udari po njej in po vseh, ki še ovirajo njegovo absolutno oblast. To so seveda ugibanja, ki ne bodo nikoli dobila uradne potrditve. Razvoj dogodkov pa bo najbrž pokazal, da je minula dramatična poletna noč, ki sledi nedavni zamenjavi premierja in vrsti nepričakovanih preobratov v mednarodni politiki (spravni signali v smeri Izraela, Putina in celo sirskega sovražnika Asada), še utrdila Erdoganov položaj na otomanskem sultanskem prestolu.