»Dovoljenje smo izdali mi«

Bani spadajo med tiste kraške vasi, mimo katerih ne zapelješ mimogrede. Vas s skoraj štiristoletno zgodovino se ne nahaja ob glavnih prometnicah, vanjo se moraš podati namensko. Življenje je tu mirno, sredi julijskega jutra skorajda tiho. Tudi zato najbrž v Banih nekatere stvari ne gredo neopazno mimo. Na primer tisti tovornjaki, ki so se več dni ustavljali na robu vasi pred velikimi železnimi vrati nekdanje kasarne Monte Cimone, jih odklepali in tovor odpeljali v notranjost ogromnega območja, ki ga obdajajo opustošene vojaške stavbe. V vasi je završalo.
Zaradi strahu pred novim požarom in ker jim ni vseeno, kaj se dogaja za zidovi nekdanje kasarne, so vaščani šli do karabinjerjev in prijavili sumljive premike tovornjakov, ti pa so preiskavo predali gozdni straži. V torek in sredo so se tovornjaki vrnili in na vrat na nos odnesli vso nagrmadeno šaro. Kdo? Kam? Zakaj?
Vprašanja smo postavili Gianfrancu Milaniju, koordinatorju tržaške postaje gozdne straže, ki ima sedež na Opčinah. »Preiskava je v teku, več ne morem povedati, ker bi ji lahko škodil. Ukvarjamo se tudi z drugimi preiskavami, zato bo treba na rezultate nekoliko počakati. Veseli me vsekakor, da so material že odnesli, po mojih informacijah pa so odnesli tudi del šare, ki so jo tja odvažali v preteklosti, ko je bila kasarna res divje odlagališče. Zdi se mi, da tokrat nismo priča podobnemu obnašanju. Bolj možno je, da je šlo za začasno skladiščenje. Ker se v kasarno sedaj pride skozi zaklenjena vrata, je lastnika tovornjaka mogoče izslediti in preveriti.« Milani je tudi podčrtal, da izdajanje dovoljenj za začasno odlaganje odpadnega materiala ni pristojnost gozdnih straž.
To pristojnost ima agencija, ki upravlja državno premoženje (demanio statale), pod okrilje katere spada tudi ogromno zapuščeno območje pri Banih. Na njeni videmski deželni izpostavi so nas preusmerili v Rim: za stike z novinarji je zadolžen izključno tiskovni urad v prestolnici. Tu so nam postregli z nekaj skopimi informacijami, med katerimi je najpomembnejša ta, da so bili o zadevi obveščeni, saj so »začasno dovoljenje za začasno skladišče« izdali njihovi uradi. Imena podjetja niso želeli sporočiti, v prošnji, ki so jo prejeli, pa naj bi bilo navedeno, da bo uporaba skladišča začasna. »Roka trajanja« tega dovoljenja nam niso želeli izdati, tako da ni jasno, ali je bil odvoz nagrmadenega materiala že predviden, ali pa so ga »spodbudili« protesti vaščanov.
Tudi ta zadnji dogodek postavlja v ospredje vedno isto vprašanje, kaj storiti torej s kasarno? Arhitektka Sara Carciotti je svojo magistrsko nalogo posvetila prav nekdanji kasarni in območje preuredila v krajinski vrt. »Izhajala sem iz prepričanja, da moramo zaščititi Kras, našo zemljo in našo preteklost, in ju deliti z drugimi. Pomembno je tudi, da se z novo preureditvijo strinjajo tisti, ki tam živijo, zato sem pri izdelavi načrta upoštevala tudi želje vaščanov.« Arhitektka poudarja, da je območje vojašnice večje od celotne vasi in skupaj meri 57 hektarjev ...ali nekoliko drugače: kot 25 nogometnih igrišč! Ker so stavbe povečini v slabem stanju, bi Sara ohranila cerkev, ruševine vile Bidischini-Burgstaller in lepo kamnito areno, ki so jo sezidali vojaki, vse ostalo pa preredila v velik park.«