Ognjena noč v Praprotu

»Koliko dela nas sedaj čaka!« Ob pogledu na napol porušeno streho komaj zgorelega senika v hlevu živinorejsko-sirarskega podjetja Daria Zidariča v Praprotu, je bila misel žene Sandre že uperjena v prihodnost, čez strahotno ognjeno noč, ki je Zidaričevi družini in tudi desetinam Praprovcev odvzela spanje in jih skupaj z gasilci z Opčin, iz Trsta in Gorice pognala v skupinsko gasilsko akcijo, kakršne na Krasu ne pomnijo. Škoda je ogromna. Zgorelo je 600 bal sena, uničeni so bili številni kmetijski stroji, streho senika bo treba popolnoma obnoviti. Še dobro, da se ogenj ni razširil na hlev. Tako je 80 glav živine preživelo ognjeno noč.
Zagorelo je v torek zvečer. Kako? ostaja (zaenkrat) skrivnost.
Dan se je bil iztekel kot vsi drugi delavniki. Dario Zidarič se je bil spustil v bližnjo jamo, da bi iz kraškega podzemlja prinesel na dan dozoreli jamar, sir edinstvenega okusa, po katerem je v nekaj letih zaslovel po vsej Evropi. Ob pol sedmih zvečer je bilo delo opravljeno. Njegov mladi uslužbenec Jožko, doma iz Vojščice, je malo pred osmo razdal osemdesetim črnobelim kravam mlekaricam frizijske pasme krmo.
V torek zvečer so imeli v Praprotu tradicionalno decembrsko opravilo: domačini so se zbrali na Kržadi, da bi okrasili božično drevesce. Dario Zidarič je bil zraven, žena Sandra je ostala doma.
Hiša, v kateri je urejena tudi sirarna, leži na samem. Oddaljena je nekaj desetin metrov od hleva. Tako se ni nihče od domačih zavedel, kaj se v njem strašnega pripravlja. Šele malo po pol enajstih zvečer je Bruno Santini iz Šempolaja, med vožnjo po bližnji cesti opazil ognjene zublje, ki so švigali izpod strehe hleva v temno noč. Takoj je obvestil družino o požaru. Žena Sandra je poklicala gasilce in moža. Gasilci so prispeli z Opčin, iz Trsta in tudi iz Gorice s štirimi brizgalkami, skupno 27 gasilcev. Iz Praprota je z Dariom prihitelo na kraj požara kakih dvajset vaščanov. Dean, Mauro, Peter, Aljoša, Peter, Marko, Livio, Mitja, Marko, Aljoša, Diego, Ervin, Vesna, Bobo, in še nekateri drugi, se jih je včeraj popoldne hvaležno spominjal Zidarič. Uslužbenec Jožko je prihitel iz Vojščice.
Njihova pomoč je bila nadvse dragocena. Gasilcem so pomagali pri gašenju. Ko je iz avtomobilskih brizgalk iztekla vsa voda, so domačini prisedli v kabino tovornjaka in popeljali na tankanje nove vode. S tem pa je bil križ. V Saležu je bil eden od dveh priključkov za črpanje vode prelomljen, drugi pa ... asfaltiran; v Prečniku sta bila oba priključka neuporabna. Najbližjega, v Praprotu, je »aktiviral« Bobo s svojim ključem. Tako ni gasilcem preostalo drugega, kot črpanje vode v bolj oddaljenih Gabrovcu, pri Bajti in v Nabrežini-Postaja. »Tovornjake s cisterno smo kar 20-krat napolnili,« je včeraj okrog opoldneva, pojasnjeval vodja dnevne gasilske izmene Stefano Campanjola. Delo je bilo tako zahtevno, da so v dnevno izmeno vpoklicali tudi gasilce na počitku.
Hlev Daria Zidariča je zgrajen v obliki črke U. V stranskih, kakih 60 korakov dolgih krakih je urejen prostor za krave. Kraka druži kakih 45 korakov dolg trakt, visok kakih sedem metrov. Prednji del je odprt, ob zadnjem so bile zložene bale sena, pred njimi so bili nameščeni traktor, krmilni voz, manjši valjasti silos za moko. V notranjosti, proti severni strani je bil urejen tudi urad. Na tem koncu je pod stropom visel premični kovinski pajek, s katerim so bale sena spuščali v krmilni voz, da je pripravil krmo za krave.
Gasilci so ugotovili, da je zagorelo prav na tem kraju. Od tu so se ognjeni zublji razširili na bale sena, švigali so pod strop in ga kmalu tako segreli, da se je pod težo visečega pajka udrl. V kratkem se je tudi del strehe podrl.
Gasilci so koncentrirali gašenje na železobetonske stebre, da se ne bi preveč segreli in klecnili. Uspeli so: stebri so zdržali, strop in streho pa bo treba vsekakor obnoviti.
Krave so se - čim je začelo goreti - stisnile na dno hleva, daleč od požara. »Še dobro, da je zapihal veter z juga, sicer bi dim zasičil hlev in kravam bi trda predla,« je ugotavljal Zidarič. Poveljnik Campanjola pa je razkril kvarni učinek vetra z juga: »Sapa je pihala skozi odprti del hleva prav na pogorišče in dajala kisik ognju, zato je bilo gašenje še bolj težavno.«