»Praded je čudovito pisal, včasih mi je ob branju knjige ušel nasmeh«

Mnoga življenja niso ravna črta, ampak nelinearna krivulja. Zavojev in zasukov je še toliko več, če k življenjski krivulji posameznika pririšeš vijuge drugih družinskih članov in prednikov.

Zgodba Lucie Palme, ki je na odgovornem položaju v ladjedelniški družbi Fincantieri, ima vznemirljivo veliko vijug. Do nje slovenščina ni prišla, se je pa tako ali drugače vrnila in se še vrača. Poročila je Slovenca, Mateja Štolfo, s katerim živita na Proseku. Njun sinček Juri čez nekaj mesecev ne bo več edinček.

A začeti je treba pri Fortunatu Mikuletiču (Trst, 1888–Ljubljana, 1965), ki je bil dejaven član mnogih slovenskih organizacij in je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Primorskem dnevniku objavil spomine na medvojno internacijo v abruškem mestecu Casoli. Zapisi so kasneje, posthumno, po zaslugi Mikuletičeve hčerke Sonje izšli pri Mohorjevi družbi v knjigi z naslovom Internatitis.

Skoraj pol stoletja po izidu knjige je italijanski zgodovinar Giuseppe Lorentini, doma iz Casolija, izvedel, da obstaja slovenska knjiga o tamkajšnjem taborišču. Močno si je želel, da bi domala pozabljeno knjigo prevedli v italijanščino, kar se je naposled, letos, tudi zgodilo (delo je prevedel Ravel Kodrič in je izšlo pri založbi Round Robin). Žal le za nekaj tednov Fortunatov vnuk Francesco ni dočakal prevoda.

Na predstavitvi italijanskega prevoda, na začetku aprila v Trstu, je zato v imenu družine spregovorila Mikuletičeva pravnukinja Lucia Palme.

Ste vedeli, da je vaš praded napisal knjigo?

Da. Doma smo imeli izvod, ki nam ga je dala nona Sonja. Žal knjige ne mi otroci ne naša mama nismo mogli prebrati, ker je bila knjiga napisana v slovenščini.

A zdaj, petdeset let po slovenskem izvirniku, je izšel italijanski prevod Internatite. Ste ga že prebrali?

Seveda, na mah, saj te tudi ritem pripovedi zelo prevzame. Ko je prevod še nastajal, mi je Giuseppe Lorentini razlagal, kako čudovito je pisal moj praded. Res je: ko sem brala knjigo, mi je včasih ušel nasmeh.

Kaj ste čutili, ko ste brali besede pradeda, ki vas ni doživel?

Nekaj zgodb sem v resnici že poznala, ker sta jih pripovedovala moj oče in moja nona. Oče nam je recimo opisoval, v kakšnih razmerah je moral živeti njegov nono v internaciji. Vedeli smo na primer za strupen mraz in ta mraz je opisan tudi v knjigi. Skratka, knjiga nam je omogočila, da smo se poglobili v nekatere zgodbe, ki smo jih poznali le v glavnih obrisih.

Kaj sta vam o vašem pradedu Fortunatu Mikuletiču povedala oče in babica?

Govorila sta mi o njegovem posebnem značaju, o ironiji, ki je krojila tudi njegov vsakdan. K življenju je pristopal zelo ironično. Mi je pa nona s solznimi oči opisala tudi Fortunatov povratek iz internacije.

Moja nona svojega očeta ni videla nekaj let, zato jo je zelo presunilo, ko je videla, kako se je spremenil, kako je izčrpan in hudo bolan. Je pa počasi okreval in lahko si predstavljamo, kakšno je bilo veselje, da si je opomogel. Danes, po dolgih letih, tiste občutke hčerke veliko bolje razumem.

Se je Mikuletičeva duhovitost prenesla na naslednje rodove?

Da, nekaj ironije smo podedovali. Moj oče je bil šaljivec, malo pa smo taki tudi njegovi otroci.

Očitno je, da je bil Mikuletič umetniška duša. Pisal je, bil je predsednik Glasbene matice in še marsikaj. Sodeč po vaši izobrazbi ste vi bolj znanstveno usmerjeni ...

Da. Strast do matematike sem dobila po mami. Je pa v družini umetniška duša moj brat, ki je pisal pesmi. Trije otroci smo: moj brat je prvorojenec, jaz sem zadnja, vmes je še moja sestra.

Zakaj ste na predstavitvi italijanskega prevoda v imenu družine spregovorili ravno vi?

Zaradi spleta okoliščin. Po prvem stiku Giuseppeja Lorentinija z mojo družino je tako naneslo, da se je odtlej zmeraj obračal name. Moj brat namreč živi v Čilu, mojo sestro pa zaposlujeta dva otroka.

S kom je Lorentini najprej navezal stik?

Z mojim očetom.

Je vašega očeta presenetilo, da se nekdo zanima za knjigo njegovega deda?

Zelo. Žal se že takrat ni dobro počutil, umrl je pred nekaj meseci. Pismo, ki ga je prejel od Lorentinija, je zaradi slabega zdravja predal meni. Jaz sem nato navezala stik z njim.

Bralce bo gotovo zanimalo, zakaj se do vas ni preneslo znanje slovenščine, ko pa je bil Mikuletič zaveden Slovenec ...

Tega vprašanja si ne bodo postavili samo bralci, postavila sem si ga tudi jaz (se nasmehne). Kot prvo naj povem, da si ne želim, da bi se zgodba ponovila z mojo družino. Zato sem presrečna, da sem poročila Mateja, ki je pripadnik slovenske skupnosti. Naša otroka bosta gotovo govorila slovensko in tudi seznanila ju bova z zgodbama moje in Matejeve družine.

Blokada, ki je nastala med generacijo mojega očeta in nami, je posledica bolečega spomina na vojno. Trpela je Mikuletičeva veja, bolečina pa je nastala tudi zaradi izgube na strani družine Palme (Luciin nono je umrl v jugoslovanskih zaporih, op. ur.).

A vi ste očitno želeli navezati stik s slovenskim svetom ...

Da. Logično je, da če živiš v Trstu, si hočeš nočeš v stiku s Slovenci. Zame je to še toliko bolj veljalo, saj sem odraščala v Slivnem, kjer stalno poslušaš slovenščino. Tudi moj oče se je s svojo mamo, mojo nono, pogovarjal po slovensko. Težilo mi je, da ne obvladam jezika. Po srečnem naključju sem dobila Mateja ...

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.