ETTORE ROMOLI - Različnost je bila izziv (Igor Devetak)

»Nekaj bom takoj pojasnil. Nikoli ne bom rekel "Nova Gorica", temveč izgovarjal bom "Nuova Gorizia", kot pravim Londonu "Londra" in Parizu "Parigi".« To so bile prve besede, ki jih je Ettore Romoli za naš dnevnik izrekel na volilni večer 28. maja 2007, ko rezultati niso še bili razglašeni, jasno pa je bilo, da bo županski stolček njegov. Obupen začetek, ki ni obljubljal nič dobrega.
Po enajstih letih in po dveh njegovih mandatih v mestni hiši lahko zapišemo, da je Gorica z Romolijem izgubila zadnjega politika, ki je kaj pomenil tudi zunaj tega malega mesta. Ki je bil po rangu in učinku primerljiv Darku Bratini in Nereu Battellu, pa čeprav na nasprotnem političnem bregu. Izgubila pa je predvsem človeka, ki je idejo evropskega mest(ec)a na križišču narodov in idejo dveh Goric – enega mesta naredil oprijemljivejšo kot še nikoli prej. Zakaj? Preprosto: sam je bil utelešenje mišljenja večinskega mesta – nacionalističnega, desničarskega, zaprtega in sosedom nenaklonjenega –, zato ga je lahko le on spreminjal. Za naše pojme je seveda bilo teh sprememb premalo in se je vse to dogajalo pozno, saj so ljudje njegovega kova več desetletij blokirali razvoj mesta. Toda očitno ne prepozno. Gorica je zaradi Romolija, zagovornika postopnosti, pragmatizma in gospodarskega povezovanja čez mejo, danes boljša.
Enostavneje bi bilo Romolija obravnavati ideološko, navajati vse »izpite« iz idealne stopnje sožitja, na katerih je padel. V realnem svetu pa je za idealni svet treba garati. Zato so goriški Slovenci v zadnjem desetletju dosegli, česar v Trstu s slovenskimi glasovi izvoljeni upravitelji niso niti načeli.
Spominov na Romolija je danes veliko. Naj ostane zapisan le eden. Ko si stopil predenj, je najprej videl človeka, pripadnost ni bila ovira. Enako smo ravnali z njim. In znašli smo se v avtentičnem odnosu. Takšnem odnosu, ki človeka spreminja. Skrajnosti so se privlačevale, različnost med nami je bila izziv. Tedaj smo naenkrat pred sabo dobili človeka, ki za Novo Gorico ni le dosledno uporabljal slovensko ime, a je tudi popravljal tistega, ki je nadležno izgovarjal »Nova Gòrica«.