DS PRED IZBIRO - Opozicija ali dialog (Aleksander Koren)

V evropskih prestolnicah in vodilnih medijih so po nedeljskih volitvah v Italiji složno ocenili, da imajo populisti, ekstremisti in ksenofobi skupaj več kot polovico vseh glasov. Ta ocena temelji na geslih, ki sta jih med volilno kampanjo uporabili stranki, ki sta zmagali. Evropo, ki je pričakovala vrnitev Silvia Berlusconija na politično sceno (in se temu tudi čudila), je še zlasti presunila uveljavitev Salvinijeve Lige, ki ne skriva simpatije za francoski lepenizem, in želi postati vodilna sila evropske desnice. Gibanja 5 zvezd pa ne poznajo in mu ne zaupajo.
A tudi zmagovalci volitev dobro vedo, da se konstruktivnemu dialogu s svojimi evropskimi partnerji ne bodo mogli izogniti, čemur sledi tudi to, da bodo morali marsikatero svojo volilno obljubo požreti. Zato (in tudi zaradi povolilne pat pozicije) zdaj iščejo pomoč pri premagani Demokratski stranki, v kateri vidijo šibkega manjšinskega partnerja, ki ga je mogoče zlahka obvladati, mogoče tudi dokončno zlomiti, a predstavlja tudi silo, v kateri lahko EU prepozna verodostojnega sogovornika in garanta za proevropsko vlado.
Šokirani in užaljeni voditelji DS vidijo sebe v opoziciji, vendar bi se morali vprašati, ali je ekvidistanca med obema zmagovalnima taboroma res prava pot, ali ni bolj v skladu z DNK stranke, ki se ima za levičarsko, da se odzove na vabilo G5Z k dialogu s ciljem, da prepreči vzpon na oblast z izolacionističnimi težnjami in rasističnimi podtoni prežete desnice. Ponujene roke DS ne bi smela zavrniti. Niti se ne bi smela zadovoljiti zgolj z vlogo vladnega podrepnika, temveč v dialogu, ki upošteva razmerje sil, kakršno se je oblikovalo v voliščih, razkriti šibkosti sogovornika, vendarle najti skupne točke (če obstajajo in, če je potrebno, naj napišejo 300 strani dolg program kot v Nemčiji ...) in uveljaviti tiste svoje poglede, ki jih ima za temeljne.
Kajti Italija za mednarodne in domače izzive, ko jo čakajo, ne potrebuje šibke, temveč zelo močno vlado.