PRISTANIŠČE - D’Agostinov pečat luki (Aljoša Gašperlin)

Tržaški župan Roberto Dipiazza je nazadnje končno podelil srednjeveški pečat predsedniku tržaškega pristanišča Zenu D’Agostinu. Po nekdanji predsednici Marini Monassi, ki je delovala v popolnoma drugačnem duhu, in senatorju DS Francescu Russu je torej le prišla na vrsto oseba, ki si je pečat najbolj zaslužila.
D’Agostinu gre pač nedvomno zasluga za preporod pristanišča. V poltretjem letu je povlekel tržaško luko iz močvirja, v katerega so jo pahnili in obdržali (z redkimi izjemami) njegovi predhodniki oziroma predhodnica. Pristanišče se stalno razvija in promet raste, sploh se je pod njegovim vodstvom mednarodna vloga luke izrazito povečala. Razvijanje železniških zvez, premikanje prostocarinskih con iz starega pristanišča in priključevanje Trsta na svilno pot napovedujejo silovit razvoj in rožnato prihodnost.
Iz obnašanja občinske uprave to ni bilo ravno razvidno. Dipiazza je s podelitvijo pečata Monassijevi in nato Russu skušal postaviti vse v isto omako in jo začiniti z ribjo tržnico v starem pristanišču ter drugimi eksotičnimi idejami, češ da so si za rast luke prizadevali vsi. Tudi na podelitvi pečata je župan govoril o razvijanju pristanišča, a še predvsem mesta, ki bi ga radi Avstrijci domala vsega pokupili.
Skratka, za pravi pečat je v resnici poskrbel D’Agostino. To je oseba, ki je dala svoj pečat tržaškemu pristanišču, ki se je po več desetletjih odprlo mestu in svetu ter se res začelo razvijati. Njegov pečat bo nedvomno ostal, četudi bodo skušali nekateri, ki se jim toži po bivši predsednici, njegovo delo v prihodnosti še zavirati. To bo tudi odvisno od izida prihodnjih deželnih volitev in od tistih za obnovo parlamenta, a tudi od dosežkov.
D’Agostino je poskrbel za nov motor, ga dodobra segrel in pognal pristanišče na pravo pot, zanimanje za dogajanje pa so že pokazali mnogi mednarodni vlagatelji. Dipiazza je včeraj izrazil upanje, da bo D’Agostino ostal na svojem mestu še mnogo let. Vprašanje je, kaj o tem mislijo njegovi politični partnerji.