Primorski dnevnik

Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

AZILANTI - Napake v sistemu (Aljoša Fonda)

aljosa.fonda@primorski.eu

četrtek, 24. avgusta 2017 | 18:31

Politiki pogosto obravnavajo vsakodnevne teme s svojimi posebnimi »naočniki«. Dejstva preoblikujejo sebi v prid in s svojimi izjavami podpirajo stališča, s katerimi nabirajo točke v lastnem volilnem bazenu – če so na obzorju volitve ali pa tudi ne. Ko prosilec za azil krši zakon, se mnogi desničarji praviloma spravijo na celotno, zelo raznoliko skupnost azilantov, in ji bolj ali manj posredno pripisujejo neko kolektivno krivdo; na zatožno klop pa postavljajo še zlasti tiste, ki te priseljence (v skladu z mednarodnim pravom) sprejemajo in jim nudijo pomoč. Na drugem koncu imamo tiste, ki si pred vsakršnim problemom, povezanim s priseljenci, najraje zatisnejo oči in trdijo, da težav ni ter da lahko z na stežaj odprtimi vrati sprejmemo toliko ljudi, kolikor jih bo pač prišlo. Seveda pa so tu še tretji, ki na zadevo gledajo nekoliko bolj neobremenjeno in objektivno.
Kaj pa pravijo sami azilanti, ki so vsakdanji predmet, skoraj nikoli pa osebek v razpravah? V krajših pogovorih z nekaterimi pakistanskimi in afganistanskimi priseljenci smo pred nedavnim zaznali precejšnje nelagodje, ker slabo obnašanje in prestopki maloštevilnih posameznikov škodijo prav njim – predvsem tisti tihi večini, ki se v tržaških stanovanjih in na ulicah dobro vede in ne povzroča težav. Ti sogovorniki bi se radi na kak način povezali z domačini in se z njimi spoznali – od tod tudi razne pobude, kot so poletni večeri pri Fernetičih in delavnice za popravljanje koles v Drevoredu XX. septembra. Ampak pot je nadvse težavna, ker je nezaupanje veliko.
Veliko pa je tudi napak v sistemu. Torkova aretacija dveh nigerijskih državljanov, ki sta se (v drugem poskusu) dokopala do političnega azila, nato pa tržaški trg zalagala z drogami, namenjenimi mladoletnikom, kaže, da so pristojne institucije (v tem primeru sodišče) zmotljive. Že samo dejstvo, da čakajo prosilci več mesecev na odločitev goriške komisije in nato sodišča, v tem času pa ne smejo nič delati, vodi marsikoga med njimi v depresijo, po drugi strani pa pripelje do tega, da se po mestu v brezdelju dalj časa potepajo tudi ljudje, ki jih tu »ne bi smelo biti«.
To, da je azilantov v nekaterih občinah precej več kot bi jih moralo biti glede na navodila notranjega ministrstva (npr. v Trstu, Gorici in Repentabru), pa je tudi neposredna posledica tiste propagande, ki smo jo omenjali na začetku: za vsakega ligaškega župana, ki v svoji občini noče sprejeti nikogar, imamo skupino prosilcev, ki najde zatočišče v drugi, polno zasedeni občini; tam pa se bodo somišljeniki omenjenega župana glasno pritoževali, da je migrantov preveč. In tako bodo še naprej nabirali politične točke, čeprav so del problema prav oni. Kajti: ko bi vse občine v Italiji prevzele delček odgovornosti, bi bil pojav povsem obvladljiv.

Copyright 2017 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane