POD PREPROGO: Gaza zamajala sultanov prestol

Benjamin Netanjahu je na odstrelu in na relaciji Izrael-ZDA bo še napeto, sem zapisal prejšnjo soboto. Kaj vse še utegne biti na Bližnjem vzhodu, že videvamo. Medtem ko se v Izraelu Bidnov ljubljenček Beni Ganc ogreva za predčasne volitve, se Netanjahu krčevito oklepa oblasti. In stopnjuje krutost. Po dveh tednih divjanja so njegovi uniformirani teroristi v bolnišnici Al Šifa za sabo pustili 450 trupel otrok, bolnikov in zdravnikov.

Z raketiranjem veleposlaništva Irana v Damasku in humanitarcev v Gazi je Netanjahu prestopil še dva mejnika. Z jasnima ciljema. Prvi je ostati na oblasti s širjenjem vojne na sever, kjer napada Libanon in Sirijo, izziva pa Iran. Vprašanje je, do kdaj bosta Teheran in Hezbolah še sprejemala udarce. Odziv bi pomenil eksplozijo cele regije, pretvezo za napad (jedrski?) Izraela na Iran in vstop na bojišče vojske ZDA, ki si tega še najmanj želijo. Vse zato, da se Bibi obdrži na oblasti.

Napad na humanitarce je bil nameren. Ni izgovora. Tri druga za drugo izstreljene rakete na tri avtomobile niso pomota. So del iste strategije, ki pred mejo v Rafi zadržuje tisoče tovornjakov s hrano. V Gazi lakota ubija že skoraj kot droni, rakete in ostrostrelci. Namen je streti ljudi, zaostriti bedo do take mere, da jih bo Egipt prisiljen sprejeti na Sinaj. Če ne pa naj crknejo, Netanjahu izziva ZDA in EU. Oboji so v zadregi, nergajo, a niso zaprli pipe vojaške pomoči »demokraciji«, ki tačas demokratično cenzurira Al Jazeero.

Tokrat nisem želel pisati o Izraelu, pa sem klonil dogajanju. Bo manj prostora za Turčijo, ki pa si zasluži naslednje vrstice, saj je doživela volilni potres. Islamistična stranka AKP Recepa Tayypa Erdogana je na upravnih volitvah prvič po 22 letih izgubila relativno večino. Laični nacionalisti CHP so obdržali Istanbul, Ankaro, Izmir, z egejske obale so prodrli globoko v notranjost države in osvojili 36 od 81 turških provinc. Na jugovzhodu je zmagala kurdska stranka, Erdoganu je ostala osrednja Anatolija. Pred petimi leti je bilo razmerje med AKP in CHP 44 : 30, tokrat 35,5 : 37,8 odstotka.

Površni italijanski mediji slavijo ošibitev sultana in sanjarijo, da se bo na prestol povzpel laični in domnevno proevropski carigrajski župan Ekrem Imamoglu. Stvar je malce drugačna. Laiki in islamisti se močno razlikujejo v notranji, ne pa v zunanji politiki. Erdogan je lani (s pomočjo političnega samomora CHP) zmagal na predsedniških volitvah in bo na prestolu še do leta 2028. Četudi bi takrat prišlo do preobrata, ni pričakovati odmika od novoosmanske imperialne politike. Turčija je na pohodu na Mediteran, Libijo in severnoafriški arabski svet, krepi vpliv na Balkanu in sanja o imperiju, ki bi se širil daleč na vzhod v azijske stepe. Več o tem kdaj drugič.

Tokrat le ugotovitev, da je Erdoganov poraz zmotno pripisati zgolj ekonomski krizi, ceni, ki jo narod plačuje za njegove osvajalske ambicije. Kriza seveda je. Uradna inflacija je 67-odstotna, realna vsaj stoodstotna. Volilni poraz pa je bolj povezan z Izraelom in premehko držo do sionistov.

Kako? Ali ni sultan na množičnih shodih rohnel proti Izraelu? Seveda, a to je sestavni del njegove dvoličnosti. Zunanji videz, potem ko je s pomočjo Izraela podprl pohod Azerbajdžana na Gorski Karabah, za kar je Mosad dobil novo oporišče tik ob severni meji Irana. Z Izraelci se Turki pogajajo o plinovodih in koriščenju plinskih polj pred obalo Izraela (in Gaze!). Zdaj je Erdogan moral te posle začasno prikriti in pokazati zobe.

To pa ne gre v račun volilni bazi. Turki niso šli na ulice zaradi inflacije, je pa množica korakala na izraelski konzulat v Istanbulu, na veleposlaništvo v Ankari in celo golih rok nad vojaško oporišče Nata, da je policija komajda zajezila ljudski bes. Masaker v Gazi je segel v mozeg islamskim množicam po svetu. Kopiči se jeza proti Izraelu in Zahodu, ki ga podpira.

Erdogan, ki se je doslej spretno kretal v zavetju ameriške imperialne velesile, je opozorilo dobil na volitvah. Odločilnih 6,2 odstotka glasov mu je odjedla islamska stranka Fatiha Erbakana, ki je vso kampanjo osnoval na solidarnosti s Palestinci in kritiki pajdašenju z Izraelom. To bo pogojevalo Erdogana.

Signal več, da je treba ustaviti Netanjahuja in rešiti palestinsko vprašanje, preden bodo potresni valovi iz Gaze zajeli širšo regijo in morda svet.