Primorski dnevnik

Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

PRIMER REGENI - Preiskave in skrivalnice (Aljoša Fonda)

aljosa.fonda@primorski.eu

četrtek, 17. avgusta 2017 | 16:00

Kabuki je tradicionalna japonska plesna drama, v kateri nastopajo igralci s skrbno naličenimi maskiranimi obrazi. S tem izrazom, ki bi ga v prenesenem smislu lahko prevedli s prav tako gledališkima »pantomimo« ali »farso«, je neimenovan rimski funkcionar ameriškemu novinarju opisal trenutno stanje v preiskavi o nasilni smrti Giulia Regenija, ki že poldrugo leto vznemirja javnost ter ovira odnose med Italijo in Egiptom.
Ob velikem šmarnu je tema ponovno postala vroča: ravno ko je italijanska vlada zaradi domnevnega napredka v sodelovanju med egiptovskimi in italijanskimi preiskovalci napovedala vrnitev veleposlanika v Kairo, je New York Times Magazine objavil daljšo reportažo, v kateri Declan Walsh podrobno obnavlja celotno zgodbo in ji dodaja nove elemente. Najbolj odmeva novica, da so ZDA za časa Obame na podlagi zaupnih virov sporočile Italiji, da so vrhovi egiptovske države nedvomno vedeli, kaj se je pripetilo mladeniču iz Fiumicella, čeprav ni jasno, ali so njegovo mučenje in umor tudi naročili. Američani dokaznega gradiva niso posredovali, ker so hoteli zaščititi svoj vir; ni znano, katera od med seboj sprtih egiptovskih tajnih služb je odgovorna za zločin. Brez dokazov ni mogoče komurkoli soditi. Drugo vprašanje je, ali je prav, da se italijanski veleposlanik prav zdaj vrne v Kairo, kar sta Regenijeva starša ostro kritizirala. Vlada ocenjuje, da je veleposlanik na samem prizorišču koristnejši kot v Rimu. Kljub temu pa je precej jasno, da egiptovska država s figo v žepu (in s preusmerjanjem) preiskuje zločin, ki ga je tako ali drugače zagrešila sama. Delo italijanskih preiskovalcev je zatorej zelo težko; po pisanju dnevnika La Repubblica bi lahko osumljencem v skrajnem primeru v Italiji sodili v odsotnosti – ob gotovosti, da jih režim Abd Al-Fataha Al-Sisija ne bi nikoli izročil.
V deželi faraonov ima Italija različne interese. Po eni strani mora odločno zahtevati resnico o krutem umoru, ki ga storilci niso prikrili – kot da bi šlo za neke vrste opomin vsem tujcem, naj se v tamkajšnje zadeve ne vmešavajo. Po drugi strani pa Italija zaradi svojih šibkih točk potrebuje pomoč Egipta. Izpostavljena je migracijskim tokovom iz nemirne Libije in vezi s Kairom naj bi pripomogle k obvladovanju tega pojava. Zaradi italijanske odvisnosti od uvoženega plina pa je družba ENI tako vplivna, da so jo v nedavno objavljeni knjigi označili kot »državo v državi«. Leta 2015 je ENI pred egiptovsko obalo odkril veliko nahajališče naravnega plina: črpanje naj bi se začelo še letos in prav zaradi tega naj bi se Italiji mudilo izboljšati odnose z Egiptom. Pooblaščeni upravitelj ENI-ja naj bi se o primeru Regeni trikrat pogovoril z egiptovskim predsednikom, družba pa naj bi s svojimi »detektivi« vodila vzporedno preiskavo, »da bi se zadeva čim prej rešila«. A v Rimu se marsikdo sprašuje, kakšen razplet si v tej družbi želijo.
Podrobna Timesova reportaža zelo malo pozornosti posveča tretji vpleteni državi – Veliki Britaniji. Italijanski mediji, pa tudi docenti (v prvi vrsti tržaški rektor), so opozorili na neodgovorno držo slovite univerze v Cambridgeu, ki je mladega raziskovalca poslala »v ogenj« – v diktatorsko državo, da bi zbiral informacije o nevarni temi (sindikati), ne da bi ga kakorkoli zaščitila, brez referentov oz. varuhov. Njegova mentorica, egiptovska profesorica v Cambridgeu, ki odkrito nasprotuje režimu, se z italijanskimi preiskovalci ne pogovarja. Nekateri celo sumijo, da naj bi Regenijevo raziskovalno delo takrat izrabljale angleške tajne službe.
A tega ne vemo in celotna zgodba je kljub veliki pozornosti še delno zavita v meglo. Vprašanje je, kdo ima interes, da veter to meglo odpihne.

Copyright 2017 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane