Zastave brez slovenščine (Sandor Tence)

Polemika, ki je izbruhnila zaradi prvomajskega sprevoda po tržaških ulicah, je bila do potankosti pričakovana in točno napovedana. Nič novega pod soncem. Prihodnje leto se bo ponovila ista zgodba, ker bo večinska desna sredina v občinskem svetu nekaj dni pred prvim majem spet dvignila vik in krik zaradi rdečih zvezd, Tita in partizanskih oziroma jugoslovanskih zastav. Kolegica Poljanka Dolhar je v nedeljo poglobljeno in večplastno ocenila tržaško »prvomajsko problematiko«. Njenim mislim ni kaj dodati.
Vsa ta polemika okrog simbolov in zastav se mi zdi muha enodnevnica in istočasno stara zgodba. Razen če nočemo na zadevo gledati nekoliko drugače in jo povezati s slovensko prisotnostjo in identiteto v tem našem protislovnem Trstu. To kar je v bistvu v včerajšnjem Piccolu skušal narediti Roberto Weber, ki je dejansko ožigosal tržaško mestno upravo, prvomajski odgovor slovenske manjšine na »prepoved simbolov totalitarnih režimov« pa ocenil za ironičnega. Zanimivo izhodišče za soočenje, čeprav bi moral Weber tudi izpostaviti, da en del Slovencev (manjšinski ali večinski?) ne samo, da ne soglaša s prvomajskim razkazovanjem takšnih simbolov, temveč se v njih sploh ne prepoznava. Manjšinska skupnost je idejno, politično in strankarsko zelo razvejana tvorba, zato je težko govoriti o skupni identiteti, če seveda izvzamemo jezikovno. In še slednjo marsikdo pojmuje po svoje.
Polemika okrog zastav in simbolov je tudi tokrat zasenčila obžalovanja vredno dejstvo, da je na mestnem prvomajskem sprevodu iz leta v leto vse manj dvojezičnih napisov. Vse več je torej razpoznavnih zastav, vse manj slovenščine. Mene to moti in boli. Za to pomanjkljivost smo vsi krivi in odgovorni. Prireditelji sprevoda, torej sindikati, slovenska civilna družba in naše organizacije. Ne moremo živeti le od simbolov.