Proti moškim z likalnikom? (Poljanka Dolhar)

Med zadnjo volilno kampanjo smo večkrat slišali pripombo, da je politika vse bolj »tekoča«, da med posameznimi političnimi strujami in njihovimi kandidati ni bistvenih razlik. Marsikateri sogovornik se je bil skoraj prepričal, da bo za usodo in razvoj Trsta pravzaprav vseeno, ali mu bo županoval Roberto Dipiazza ali Roberto Cosolini. V stilu: kandidata me ne prepričata, sodil ju bom po dejanjih.
In zdaj smo pri dejanjih.
Odbor župana Dipiazze je v ponedeljek soglasno sprejel sklep »o takojšnji ukinitvi projekta “Sodo ali liho? Igra spoštovanja” in umiku iz šol vseh 30 igralnih paketov«. Ukrep sta predlagali odbornici Angela Brandi in Serena Tonel. Celotno besedilo sklepa ni še javno, zato nam ni dano vedeti, kako sta ukinitev utemeljili in kako jo nameravata udejanjiti. K projektu, ki so ga v lanskem šolskem letu uvedli v tržaških otroških vrtcih, je namreč že pristopilo sedemdeset vzgojiteljev in vzgojiteljic. Ampak to niti ni najbolj pomembno. Bolj pomembno je, da se je novi desnosredinski upravi zdelo potrebno med svoje prve ukrepe uvrstiti prepoved vzgojno-izobraževalnega projekta in njegovih didaktičnih pripomočkov. Pojavlja se dvom, da so naši mestni upravitelji ponovno odločali o stvareh, ki jih ne poznajo. Drugače si težko razlagam, zakaj hočejo prepovedati igro, ki ruši stereotipe, ki tri ali štiriletne otroke pouči, da srca dečkov in deklic bijejo enako. Ki tistim istim otrokom ponudi pravljico o čustvenem dečku Redu in pustolovski deklici Blue, ki se ne bojita izražati svojih čustev in želja. Pa tudi igralne karte, na katerih sta narisana tako pilot kot pilotka, tako vodovodni inštalater kot vodovodna inštalaterka. Kar pomeni, da bodo ti otroci med igro spoznali, da obstajajo nogometaši in nogometašice, župani in županje ... in da lahko za likalnik primejo tako moški kot ženske.
Kaj je v tem spornega? Ali se naši mestni upravitelji bojijo družbe, v kateri bi bile ženske pogumne in svobodne ... in v kateri bi tudi moški prijeli za likalnik?