Trpka zgodba beneških partizanov

Namesto da bi Italija po koncu vojne sodila svojim vojnim zločincem in s tem tudi sodno obračunala s fašizmom, so njena sodišča preganjala partizane. Da so se slednji znašli na zatožni klopi je botrovalo več dejavnikov, začenši s strahom pred vzponom komunizma, ki so ga podpihovali anglo-ameriški zavezniki. Amnestija, za katero se je kot pravosodni minister odločil vodja Komunistične partije Italije (KPI) Palmiro Togliatti je imela plemenite cilje (sprava po vojnem razdejanju), dejansko pa je omogočila fašistom, da so ostali na vodilnih položajih v državnem aparatu, da ne govorimo o nekaznovanosti vojnih zločincev.

»Nepravični pravici«, ki sega do današnjih dni, je namenjena zanimiva knjiga zgodovinarke Michele Ponzani Processo alla Resistenza (Proces odporniškemu gibanju), ki je izšla pri založbi Einaudi (232 strani, 28 evrov). Škoda, da je avtorica spregledala proces proti partizanom Beneške čete, šolski primer ponižanj in trpljenja Beneških Slovencev po koncu druge svetovne vojne. Tudi to sodi v črna in nečastna poglavja italijanske povojne zgodovine, ki jih opisuje italijanska zgodovinarka.

Proces proti voditeljem Beneške čete je trajal celih 13 let in sicer od leta 1946 do leta 1959, končal pa se je z amnestijo. Glavna obtoženca sta bila Marjan Zdravljič in Jožko Ošnjak, ki sta se po vojni odselila v Slovenijo. Z njuno trpko usodo se je temeljito ukvarjala zgodovinarka Nevenka Troha.