»Fotografija mora nekaj sporočati«

Intervju bi se moral odviti v Ljubljani, kamor se je Tržačan Andrej Furlan preselil pred skoraj 20 leti in kjer je zaposlen kot strokovni sodelavec Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. A naključje je intervjuvanca privedlo v Trst. Bilo je v četrtek. V Gregorčičevi dvorani so nagradili zmagovalce fotonatečaja, ki je poimenovan po Mariu Magajni. Furlan, strasten fotograf, ki fotografijo tudi uči na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je bil član ocenjevalne komisije.

Šli ste mimo svoje nekdanje pisarne na Zvezi slovenskih kulturnih društev (ZSKD). Ste pokukali noter?

Sem. Solzice ni bilo, sem pa začutil, da se za trenutek preteklost sešije s sedanjostjo. Veža in drugi prostori so sicer obnovljeni, a ko sem stopil v temnordeče dvigalo, ki se ni spremenilo – kar je dober znak, pač vez s preteklostjo –, sem doživel »deja vu«.

Ni vam bilo vseeno ...

Ne. Delo na ZSKD te vsrka. Ni urad, kjer se štempljaš in greš domov. Je prostor, ki ga doživljaš na polno, ker ga ustvarjajo ljudje – z delom, ustvarjalnostjo, tudi navidezno banalnimi klepeti. Zato pusti sled.

Po kolikih letih ste se vrnili tja?

Po več kot desetih.

S selitvijo iz Trsta v Ljubljano ste ljubiteljsko kulturo, s katero je prežeta ZSKD, zamenjali s povsem drugačno kulturo ...

Znanstvenoraziskovalni center SAZU združuje najvidnejše raziskovalce humanističnih in družboslovnih ved in je okolje na visokem znanstvenem nivoju, a to ne pomeni, da je bil moj preskok tako hud. Na Zvezi sem bil v stiku z ljudmi, ki so zelo spoštovali lastno delo in okolje. Kar pa je pri ljubiteljski kulturi najbolj pomembno, je njeno negovanje identitete. Pri tem nimam v mislih le pojmov, kot sta narod ali jezik, ampak večplastni organizem, kjer ni podredij, ampak se vse prepleta in prežema: prostor, kultura, vpliv sosedov, zgodovina, kulturni aksiomi, velike in male zgodbe ljudi, herojev ...

Toda v 15 letih, kar ste delali na ZSKD, ste prav gotovo prej ali slej začutili tudi utesnjenost ali zatohlost našega okolja.

Gotovo. Ne zavračam svojih korenin ali navezanosti na prostor in naše ljudi. Daleč od tega. A selitev, ki je sicer nastopila zaradi ljubezni, je bila olajšanje. Razbremenil sem se npr. načina razmišljanja nekaterih, da smo ogroženi, ko pa nas v resnici nihče ne ogroža.

Često se zabarikadiramo v stereotipe, misleč, da branimo narodnost in identiteto, ko pa s tem zatremo vsako željo po odpiranju. Večkrat je bilo čutiti ta strah pred spremembo, češ, gotovo bomo kaj izgubili. Opažam sicer, da se v Trstu in Gorici veliko vlaga v medkulturni dialog, kar me navdaja z optimizmom.

Toda strah, ki ste ga omenili, večkrat prevlada.

Večkrat. Opažal sem tudi strah pred kritiko. Nikakor ne kritiziram celotne manjšine, je pa dejstvo, da si tu ne želimo slišati, da je nekaj narobe, da predstava ni bila dobra, da je bila razstava slaba ... Mislim, da ni dobro rasti v okolju, kjer te vsi hvalijo, kjer se zdi, da vsi pišemo čudovite romane, da smo vsi vrhunski umetniki, poeti, fotografi ...

... novinarji ...

Tudi. Potem pa greš nekam drugam in ti iskreno rečejo – glej, to ni zate.

A vi ste pred eno uro med razglasitvijo zmagovalcev fotonatečaja rekli, da ni bilo dobro.

Ja, saj zdaj sedem v avto in se vrnem v Ljubljano (smeh). Resno: argumentiral sem, da se je oblika fotonatečaja izpela in mogoče ni več primerna, ker odnos udeležencev ni spoštljiv ne do Maria Magajne niti do organizatorjev in do fotografije same. Vesel sem, da so se otroci odzvali vabilu in dokazali, da s fotografijo lahko izražamo čustva. A odrasli ob vsej skrbi za fotošop in druge »estetske olepšave« pozabljajo, kar je ključno: fotografija mora nekaj sporočati.

Bolj smiselno bi zato bilo, da se fotonatečaj zamenja z nečim drugim, recimo z vlaganjem v kadrovanje. Damjan Balbi se mi že dolgo pritožuje, s kakšno težavo išče sodelavce. Fotografiranje pač ni poklic, je poslanstvo.

Med nagrajevanjem ste omenili Cartiera - Bressona in njegovo prehitevanje trenutka, njegovo predvidevanje, kaj se bo zgodilo. A pri vaših fotografijah se zdi, da nastanejo iz znanja, kaj se je dogajalo prej ...

Pri fotoreporterstvu ali ulični fotografiji je res bistveno, da veš, kaj se bo zgodilo. Jaz se s tem žanrom nisem nikoli ukvarjal. Moji projekti nastajajo drugače. Običajno se začnejo pri branju tekstov, ki spodbudijo razmišljanje; v skicirko zabeležim, kako bom razvil svojo idejo, grem na teren in iščem prostore, kjer lahko v fotografijo prevedem svoja čustva.

Tako je bilo, recimo, s kriškimi »peškadurkami«. Nisem rojen v Križu, sem pa hotel sešiti to svojo vez z njim. Zato sem se posvetil tem junakinjam kriške kulture in ekonomije preživetja. Šel sem po njihovih stopinjah in s camero obscuro v samoti stopnic od mula do vasi začutil njihovo hihitanje, stopicanje, stokanje, jok, moč ...

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.