Ali slovenščina ogroža italijanščino?

»Zaščita narodnih ali jezikovnih manjšin postaja ponekod sredstvo za vsiljevanje enojezičnosti v toponomastiki. To se že vrsto let dogaja na Južnem Tirolskem, kjer nemščina dejansko briše italijanščino, sedaj pa se podobno, vedno na škodo italijanščine, dogaja v Julijski krajini s slovenščino,« pravi senator Bratov Italije Roberto Menia.

V zakonskem osnutku, ki nosi številko 337, Menia predlaga, da bi dvanajsti člen ustave, ki določa barve italijanske ustave, dopolnili z določilom, »da je italijanski jezik uradni jezik republike. Vsi državljani imajo dolžnost, da ga poznajo in pravico, da ga uporabljajo«.

V izjavi za Adn Kronos je tržaški politik, ki je bil v senat izvoljen v Liguriji, dejal, da je Italija ena redkih zahodnih držav, ki v ustavi ne priznava italijanščine kot uradnega jezika republike. »Jezik je povezovalni člen italijanske nacije, njen konstitutivni ter identitarni element, ne glede na lokalistične razlike v državi,« je poudaril še Menia.

Menia ima seveda pravico, da predlaga vključitev v ustavo določila o italijanščini, v zadevo pa popolnoma po nepotrebnem vpleta jezikovne manjšine in domnevno brisanje italijanščine v javnosti na Južnem Tirolskem in v naši deželi. V slovenski ustavi piše, »da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina«. Podobno načelo bi lahko bilo zapisano tudi v italijanski ustavi.