Ko sem odložil telefon, je zabobnelo. . .

Ivo Marušič iz Slivnega ne bo pozabil tistega šestega maja 1976. Če je še živ in zdrav, se mora zahvaliti sosledici naključnih okoliščin. Potres je doživel sredi Gumina, kjer je bilo na stotine žrtev, mesto, ki leži na veliki naplavini, pa je bilo med najhuje prizadetimi v Furlaniji, skoraj do tal porušeno. Ivo je takrat služil vojaški rok pri alpinski enoti gorskega topništva. Pod ruševinami je tiste noči umrlo 33 vojakov iz njegove kasarne. Še po tolikih letih je v njegovih očeh zaznati odtenek vznemirjenja, ko pripoveduje o tragediji, sredi katere se je znašel.
»Bil sem dodeljen drugi bateriji topničarske enote v kasarni Goi, od domačih sem poznal še Danila Cenciga iz Podbonesca in Mikija Kodriča iz Gorice. Pozneje sem zvedel, da je pred mano tam služil med alpinci tudi Ace Mermolja. Ker sem pred odhodom k vojakom igral odbojko pri Krasu v C ligi, sem bil v brigadni odbojkarski ekipi. Trenirali smo bodisi tam kot v Kluži, nakar naj bi odšli v Bocen, a tega nismo dočakali. 7. maja zjutraj bi moral nastopiti osemdnevno stražarsko nalogo v smodnišnici, zato sem imel večer prej prost izhod iz kasarne. S prijatelji smo šli v kino v Gumin, a film nam ni bil všeč, zato smo zapustili kinodvorano in se odpravili v picerijo. Prijateljem sem dejal, da moram telefonirati in sem se zadržal v kabini pred picerijo. Ko sem odložil slušalko je zabobnelo ...« To mu je rešilo življenje.