Volčič se je delal, da ne razume italijanščine

Založba Sellerio je posthumno izdala avtobiografijo Dimitrija Volčiča A cavallo del muro. I miei giorni nell’Europa dell’Est. Uredila sta jo Paolo Possamai in Livio Semolič, predgovor je napisal Volčičev kolega Jas Gawronski, spremni besedi Romano Prodi in Walter Veltroni. Gre za vsebinsko dopolnjeno izdajo knjige Iz ozadja, ki jo je leta 2020 izdalo Založništvo tržaškega tiska.

Novinar in poznejši politik (1931-2021) je odraščal v Ljubljani, šolo je obiskoval za Bežigradom, kjer za tablo kraljevala slika kneza Pavla. Mladi regent kraljevine Jugoslavije se je pripravljal na »železni pakt« s nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. Volčič se spominja, kako jim je učiteljica zagotavljala, da bodo novi zavezniki ščitili Slovenijo. Kot osemletni deček ni razumel njenih besed, šele leta pozneje je doumel, kaj je imela učiteljica v mislih.

Začetek druge svetovne vojne mu je prinesel veselje in bolečino. Dobra novica je bila, da se je zaradi vojne pouk predčasno končal, slaba novica je bil odhod sošolcev judovskega porekla Ane in Jana. Z družino sta odšla v Sarajevo, saj so bile tamkajšnje muslimanske oblasti strpne do Judov. Pot ju je nato zanesla v Švico, Lizbono in Avstralijo, od koder je leta 1947 Dimitrij prejel zadnjo njuno razglednico.

Ko so se neko jesen vrnili v šolo, na steni ni bilo več Pavlovega portreta, temveč velika slika Benita Mussolinija v črni fašistični uniformi. Ob njem je bil portret Emilia Graziolija, visokega italijanskega komisarja za ljubljansko provinco. Nihče od učencev ni razumel italijanščine, z izjemo Dimitrija, ki pa se je delal, da je ne pozna, saj bi mu lahko sošolci očitali sodelovanja z okupatorjem.