»Podpiram združitev naših glasbenih šol«

Korepetitor, zborovodja, dirigent, glasbeni pedagog, skladatelj Hilarij Lavrenčič je nagrado ob slovenskem kulturnem prazniku, ki sta mu jo krovni organizaciji Skgz in Sso podelili prejšnjo soboto, prejel iz več razlogov: ker »je s svojim znanjem pripomogel h glasbeni izobrazbi marsikaterega danes uveljavljenega glasbenika, skladatelja in dirigenta«, ker je v Gorici vodil odmevne glasbene projekte, ker njegove priredbe ljudskih pesmi »sodijo v železni repertoar vseh najboljših slovenskih zborov«, ker je z mešanim zborom Hrast »na zgleden način pokazal, do kod lahko seže delo vrhunskega zborovodje«.
Od kod zapisanost zborovski glasbi?
Zborovska glasba je le del celote: sem vsestranski glasbenik, ki povezuje različna področja glasbenega udejstvovanja. Specializacija je dobra stvar, glasbenik pa mora stremeti k popolnosti. Včasih mi je bližja instrumentalna glasba, včasih zborovska ali operna. Zborovska glasba je dolgo let prisotna v mojem življenju: v gimnaziji smo ustanovili oktet dijakov, med vojaškim rokom pa sem vodil zbor alpinske enote, ki je tekmoval na državnih zborovskih kompeticijah. Študiral sem klavir, a sem se tudi navdušeno posvečal orglam, medtem pa študiral še harmonijo in kompozicijo. Pel sem tudi v zboru, ki ga je vodil moj oče.
Gledališče Verdi, Glasbena matica, zbor Hrast: ti trije stebri vaše umetniške in poklicne poti se med seboj dopolnjujejo?
Dogaja se, ni pa načrtno. Služba ti daje pogoje, da ne ostaneš pri teorizaciji problemov, ampak jih konkretno rešuješ. Za vodenje zborov sem prejel razna vabila, a sem vedno ostal le pri domačem zboru, saj delam iz ljubezni do svojega rodnega kraja, brez drugih ambicij. Skupina se je razvila, tudi na podlagi dobrih prijateljskih vezi, in smo vedno skušali narediti po svojih močeh, a čim boljše.
V velikih oratorijskih ali operetnih projektih, ki ste jih vodili na Goriškem, ste združili amaterje in profesionalce.
Začeli smo sredi osemdesetih let s skladbami, v katerih bi lahko tudi amaterska ojačena skupina lahko zvenela na profesionalnem nivoju, v določenih odtenkih celo še bolj prozorno. Zbrali smo svoje najboljše moči za izvedbo oratorijev in sedmih operet iz slovenske in svetovne zakladnice, ki smo jih vsakič ponavljali vsaj petkrat in vedno v razprodanih dvoranah. Uspelo nam je, ker so organizatorji verjeli v te ideje in ker smo združili dragocene sodelavce z vseh področij.
Misel na te projekte vzbuja pereče vprašanje o pomanjkanju stalnega orkestra v našem prostoru. Sestavljamo ga vedno na novo: vse se je začelo že v času železne zavese, ko je nastala čezmejna skupina, ki pa se ni nadaljnjo razvila. Osebno podpiram združitev naših glasbenih šol: stalni orkester dijakov bi lahko postal prvi korak.