Sobota, 27 april 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Do kdaj bo Izraelu prav vse dovoljeno?

Izrael |
11. mar. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Noam Chomsky in Ilan Pappè sta v več knjigah Izrael zaradi apartheida vzporedila z Južno Afriko. Pretoria ga je pred 30 leti odpravila in izvolila Nelsona Mandelo za predsednika, Izrael nadaljuje z etnično diskriminacijo. Ni naključje, da je prav Južna Afrika vložila tožbo v Haagu zaradi genocida.

    Chomsky in Pappè trdita, da je kot v Južni Afriki edina pot do miru v Palestini močan mednarodni pritisk na Izrael. Južna Afrika je bila desetletja tarča bojkota, ki pa ni zalegel, dokler so rasiste še podpirali ZDA in Velika Britanija. Do zasuka je prišlo šele v začetku 90. let. Zanimivo je, da je Nelson Mandela kljub Nobelovi nagradi za mir in izvolitvi za predsednika leta 1994 v ZDA ostal na seznamu teroristov vse do leta 2008, ko je dopolnil 90 let. Kot predsednik je v New York smel le z imuniteto na zasedanja Združenih narodov.

    Se danes v ZDA kaj premika glede podpore Izraelu? Da in ne. Kljub nejevolji zaradi grozot v Gazi ostaja podpora Izraelu neomajna. Z vetom so v Varnostnem svetu ZN zavrnili prekinitev ognja celo po strašnem pokolu civilistov ob tovornjakih s hrano. Šibi se podpora Benjaminu Netanjahuju, ne pa Izraelu. Tako daje misliti obisk sredinskega ministra Benija Ganca v Washingtonu in Londonu, kjer sta Kamala Harris in David Cameron preko Ganca namenila sporočilo Netanjahuju: v Gazi pretiravaš, mineva nas potrpljenje.

    ZDA in Velika Britanija bi torej lahko zastavili svoj vpliv za zamenjavo Netanjahuja. To pa še ne pomeni, da bodo odločno posegli za konec apartheida in kolonizacije palestinskih ozemelj, ki so ju doslej izvajale prav vse izraelske vlade, Likud in laburisti, le z različno intenzivnostjo. Da bi temu naredili konec, ni politične volje ne v ZDA ne v EU.

    Nekaj malega se v ZDA premika. Prav ob obisku Ganca je prišla vest o odstopu Victorie Nuland, režiserke tistega, v čemer so mladi v Kijevu leta 2014 videli demokratično revolucijo. Že prej je v Moskvi pomagala Borisu Jelcinu na oblast leta 1991 in jo nato obdržati s krvavim udarom na Dumo leta 1993. Šef Antony Blinken ji pripisuje »hudo strast v uveljavljanju ameriških vrednot v svetu«. Na Bližnjem vzhodu je želela z Abrahamovimi sporazumi obiti palestinsko vprašanje, a se ni izšlo dobro za ameriške interese. V Bidnovi vladi je bila nosilka desnih neo-con stališč in za vse bolj multipolarni svet ne več ustreznega unilateralizma. Začasno je bila Blinknova namestnica, ko pa je Joe Biden to mesto zaupal Kurtu Campbellu, ekspertu za vzhodno Azijo, je razumela, da se je njen čas iztekel. Zanimivo bo videti, če in koliko bo zamenjava vplivala na odnos do Izraela.

    Novosti pa ni videti v Evropi, razpeti med podrejenostjo Washingtonu in zgodovinsko krivdo do judovske nacije. Zgovoren dokaz smo dobili na festivalu v Berlinu, kjer je žirija nagradila dokumentarni film No other land o izgonu Palestincev iz trinajstih vasic območja Masafer Jatta pri Hebronu. Režiserja sta Jud Abraham Juval in Palestinec Basel Adra. Čudovit zgled sodelovanja in dokaz, da sožitje med Judi in Palestinci ni nemogoče, ga pa nočeta ne Hamas ne izraelska desnica. In niti nemška vlada, kot kaže. Adra jo je z zmagovalnega odra pozval, naj neha pošiljati orožje Izraelu in s tem podpirati masaker, Juval pa je dodal, da sta si z Adro v Berlinu enaka, »čez dva dni pa se bova vrnila v apartheid: zame civilna zakonodaja, zanj vojaška, jaz lahko volim in potujem, on ne sme«. Usul se je plaz. Kancler Olaf Scholz in župan Berlina Kai Wegner sta mu očitala celo antisemitizem, ministrica za kulturo Claudia Roth, zgodovinski lik Zelenih in borka za pravice manjšin (!), pa je napovedala ukrepe proti upravi festivala. Ko gre za Izrael, kompleks zgodovinske krivde zatemni um še najbolj odprtim Nemcem.

    Odzvali so se tudi v Izraelu. »Horda desničarjev je napadla moj dom, ustrahovala mojo družino in jo prisilila v beg,» pravi Abraham Juval, ki je zaradi groženj moral odpovedati let domov. Zlasti ga je zabolela absurdna obtožba antisemitizma: »Če vas občutek krivde zaradi šoe vodi v to, potem vedite, da ne potrebujemo vašega občutka krivde.«

    Bolj kot da objokuje zgodovinsko krivdo, ki je ne bo nikoli izbrisala, bi morala Nemčija (in z njo Italija in vsa EU) ukrepati, da ustavi nove zločine proti človeštvu, ki se dogajajo nad Palestinci zdaj, leta 2024, in so v veliki meri posledica prav krvavih rok Evrope do Judov.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani