EU - Kje bosta sedeli? (Aleksander Koren)

Napoved, da bodo v Nemčiji po volitvah skoraj gotovo še tretjič oblikovali »veliko koalicijo« med konservativci in socialdemokrati, je v drugih državah trdnega jedra EU sprožila val evforije, okrepila je tudi vrednost evra. Zadovoljni so zlasti zagovorniki tesnejše povezave med tega voljnih držav EU. Čeprav preliminarni dogovor med kanclerko Merklovo in vodjo socialdemokratov Schulzem zaobjema predvsem notranjepolitična vprašanja dela, zdravstva in pokojnin (ter obračuna s proti migrantskimi ekscesi), obeta tudi reformo EU, za katero se zavzema francoski predsednik Emmanuel Macron, torej »več Evrope«, čeprav še daleč od Schulzeve vizije (in vizije predsednika Slovenije Boruta Pahorja) o Združenih državah Evrope. Reformirana Evropa naj bi se zavzemala za program skupnih naložb, ki naj bi blagodejno vplivale na vse članice in tudi za finančnega ministra EU, a to vsekakor ne pomeni, da bodo na nemško-francoskem vlaku sedeli v 1. razredu vsi sedanji potniki. Tisti, ki ne bodo spoštovali dogovorov in bodo krišili pravila pravne države, bodo ostali na peronu, kvečjemu bodo potovali v 2. razredu.
Kje pa bosta potovali Slovenija in Italija? Slovenija, ki je gospodarsko odvisna od nemškega prostora, obstoj EU pa je za njeno varnost geopolitična nujnost, si enoglasno želi ostati v trdnem jedru »skupne hiše«. Zdi se, da temu nihče ne oporeka. Nadpovprečna gospodarska rast in razmeroma nizka zadolženost sta dobri popotnici.
Evropskim partnerjem daje Italija v predvolilnem času izjemno protislovne signale, ki le povečujejo vtis o njeni pregovorni nezanesljivosti. Prevelika je, da bi jo lahko EU kratko malo odpisala (ne glede na to, kdo bo zmagal na volitvah), lahko pa ji prepreči sedenje v bolj udobnem kupeju. V vsakem primeru bo po volitvah njena pogajalska moč odvisna od verodostojnosti gospodarskega programa zmagovitega tabora. Že zdaj ta moč ni največja, upati je, da ne bo še manjša.