Kam pes taco moli? (Marko Marinčič)

Ameriška demokratična javnost in svetovni voditelji zaprepaščeno gledajo na Washington in ukaze, ki jih Donald Trump dan za dnem bruha iz Bele hiše. Največ protestov in tudi že pravih človeških dram na letališčih je povzročil petkov ukaz, ki je za nedoločen čas prepovedal vstop v ZDA beguncem iz Sirije, za 120 dni vsem beguncem in za 90 dni državljanom sedmih muslimanskih držav - Iraka, Irana, Sirije, Jemna, Sudana, Libije in Somalije. Na njem so jasno vidni prstni odtisi Stevea Bannona, skrajnega desničarja in rasista, ki mu je Trump zaupal eno ključnih funkcij v administraciji. Vzel ga je za političnega stratega in vplivnega svetovalca in mu v svetu za nacionalno varnost dodelil še pomembnejšo vlogo kot jo imata nacionalni direktor za obveščevalne dejavnosti in načelnik štaba združenih poveljstev oboroženih sil.
Z ukazom je Trump uresničil eno od obljub - ali groženj, odvisno od zornega kota - iz volilne kampanje in požgečkal drobovje belske Amerike. Ne le odkritih rasistov, ki so z njim postali glasnejša a še vedno maloštevilna manjšina, ampak tudi tihe belske večine, ki je pod udarci neoliberalne globalizacije izgubila družbeni status in socialno varnost. Ko jim zdaj Trump pod nos pomoli nič krivega muslimanskega grešnega kozla, da se lahko zaganjajo vanj, ne bodo ti Američani nič bolj varni, se bodo pa nekaj časa počutili potešeni, vsaj dokler blef ne bo razkrit.
Da gre za blefersko potezo, je razvidno že iz izbora sedmih med več kot 40 muslimanskimi državami v svetu. Na indeks so dali tiste, iz katerih bežijo begunci (iz vojn, ki so jih večinoma zanetile ZDA), ne pa Savdske Arabije, Egipta ali zalivskih emiratov, od koder so na primer prišli skoraj vsi atentatorji 11. septembra in čeprav nekatere med temi državami finančno in politično podpirajo teroriste Islamske države. Toda Trump ima v Savdski Arabiji ob političnih tudi svoje zasebne poslovne interese. Morda se je tudi zaradi tega na seznamu hudobnih znašel Iran - največji regijski politični nasprotnik Riada in njegov tekmec v naftnem kartelu Opec. Od časov skrajneža Ahmadinežada je Iran ubral dosti bolj umirjeno in realistično pot v mednarodni politiki, ki jo je Barack Obama modro podpiral v korist stabilizacije v regiji in miru v svetu.
V to krhko ravnovesje je Trump vlomil z vso eleganco svoje postave in politične vizije kot pregovorni slon v prodajalno kristalnih izdelkov. Ni naključje, da je Iran kot prvi med sedmimi prizadetimi državami odgovoril s povračilnim ukrepom prepovedi vstopa za ameriške državljane, svojo nejevoljo pa je v nedeljo podkrepil z izstrelitvijo poskusne balistične rakete srednjega dometa. Izraelci so takoj poskočili, Rusi, ki z Iranom vlečejo niti reševanja sirke krize, pa so včeraj hiteli miriti duhove, češ da poskusna izstrelitev nima nobene zveze z jedrskim dogovorom, ki ga je podpisal Iran.
Vsi, ki nemo opazujemo to dogajanje, lahko samo upamo, da bodo vsi akterji ohranili mirno kri. Srh pa nas spreleti ob misli, ali ni morda Trump namenoma zagnal ves ta kraval prav s ciljem izzivanja Irana, da bi tako dobil pretvezo za odstop od Obamovega jedrskega sporazuma s Teheranom. Nič bolj pomirjujoča pa ni misel, da morda Trump in njegovi strategi niti nimajo kake jasne geostrateške vizije in so njihove poteze namenjene predvsem domači javnosti. Tako v prvem kot v drugem primeru utegnejo njihove dejanja sprožiti verižno reakcijo nepredvidljivih posledic.