Več upanja, manj strahu (Antonio Banchig)

Ne dogaja se tako pogosto, da v mali, šibki, neznani in zapuščeni Benečiji ljudje spremljajo tak velik dogodek, kot je bila etapa dirke Giro d'Italia. Vse Terske in Nediške doline so se pobarvale v rožnato barvo. Za vse Benečane je bilo res ganljivo videti toliko ljudi, ki so že v zgodnjih jutranjih urah zasedli robove cest, na katerih ponavadi lahko ležiš kar na sredini, ne da bi tvegal življenja. Hiše domačinov so bile odprte tudi v gorskih vasicah, česar mlajša generacija, zaradi velikega demografskega padca zadnjih let, ni nikoli videla. Ob športnem vidiku dirke, je bil ta dogodek predvsem velik praznik za ta prostor. Jasno je, da vsi pričakujejo, da bo medijska promocija, ki jo je imel teritorij z dirko, prispevala tudi k turističnemu razvoju teh krajev. Razvoj pa vsekakor ne bi bil mogoč, če ne bi Benečani vsi skupaj sodelovali. Take združitve moči (društev, organizacij, občin), kot smo jo zabeležili pri organizaciji in sprejemu Gira d'Italia, v Benečiji verjetno ni bilo videti že od potresa. Benečija je namreč bolj znana po konfliktih med ljudmi, predvsem glede slovenske identitete. Tokrat so Benečani dali prednost sodelovanju, da bi skupaj promovirali te kraje. Res je, da je bilo veliko slovenskih napisov, a je bilo tudi veliko italijanskih zastav, ki imajo v teh dolinah včasih poseben politični pomen. Ni pa prišlo do tistih bolečih provokacij, ki jih Benečani dobro poznajo. Tako da polemike zaenkrat niso potrebne, kljub temu da je edina občina, kjer je večina odobrila zaščito nediškega ne-slovenskega jezika, imela napise samo v italijanščini. Za čedajskega deželnega svetnika Novellija, naj pojasnimo, da so tiste slovenske zastave, ki so osvojile Matajur, prinesli in z njimi vihrali slovenski državljani. To pojasnjujemo zato, ker je neki politik zahteval odstop župana, ko se je na privatni koči prav na Matajurju prikazala samo slovenska zastava. Lahko bi tudi kritizirali državno televizijo Rai, ki ni samo zamolčala manjšinske jezikovne stvarnosti, pač je celo predstavila zgodovinski prispevek o zgodbi Kozakov, ki so skupaj z Nemci in fašisti okupirali to ozemlje med drugo svetovno vojno, kot če bi jih tu vsi dobro sprejeli in pozabili povedati, da so zažgali celo vas Mečana. Vendar pa zdaj ni čas za take polemike. Upamo, da je to, kar so Benečani naredili za to etapo, samo začetek novega obdobja sodelovanja. Imeli smo dokaz da te vasi nočejo umreti in zato lahko gledamo v prihodnost z malo več upanja in manj strahu.