Sreda, 15 maj 2024
Iskanje

Za zbliževanje med ljudmi ne zadoščajo koncerti

Antropologinja Giustina Selvelli je v okviru niza Knjiga ob 18.03 predstavila svojo knjigo o razumevanju meje

Gorica |
29. apr. 2024 | 10:38
Dark Theme

V okviru niza Il libro delle 18.03 (Knjiga ob 18.03) je prejšnji teden na sedežu gradbene šole Formedil v Gorici potekala predstavitev knjige, ki jo je napisala antropologinja Giustina Selvelli. Z njo se je pogovarjal odgovorni urednik Primorskega dnevnika Igor Devetak. Srečanje je potekalo v sodelovanju s kulturnim združenjem Voci a Est. Knjiga je pisana na kožo našemu prostoru, kar napoveduje in opravičuje že sam naslov Capire il confine (Razumeti mejo).

Avtorica je antropološka raziskovalka, ki suvereno obvlada obmejne jezikovne, sociološke, psihološke in še kakšne stvarnosti, saj že po družinskem izvoru sega na italijansko, mehiško in vzhodnoevropsko stvarnost. Sedaj sodeluje s sociološkim oddelkom Ljubljanske univerze. Razpon jezikov, ki jih povsem ali le bralno obvlada, je neverjeten: kar dvanajst je prvih in dodatno še pet drugih. Tudi živela, študirala in raziskovala je v več državah: od Italije, Avstrije in Bolgarije do Slovenije, Srbije in Bosne ter Velike Britanije. Rojena je bila v Trstu in se okužila z »obmejnostjo«; zato se kasneje v Rimu ni dobro znašla. Študirala je v Gorici na umetnostnem liceju, kjer je začutila utesnjenost. Na zavodu na Goriščku, na primer, ni bilo slovenščine med raznimi jeziki. Pred dvema desetletjema ravnatelj ni hotel uslišati predloga skupine dijakinj, ki bi pouku slovenščine sledile tudi izvenkurikularno. »No se pol!« Zato je po maturi odšla na vseučilišče v Trst, kjer je vpisala srbohrvaščino.

Sogovornik jo je izzval s pripovedjo o simbolni gesti predsednikov Slovenije in Italije v Bazovici in o dijakih, ki so pred kratkim prišli na šolski izlet iz Rima v Trst, da bi se seznanili z obmejno stvarnostjo, a niso obiskali Narodnega doma in bazovske gmajne: prireditelji so namreč izbrali pot zakrivanja resnice, ki je vsaj dvojna če še ne bolj raznolika. Avtorica je opozorila na neverjetno centralistično miselnost italijanskih družbenih in kulturnih krogov. Rim in tudi daleč naokoli naj bi bil popek sveta. Nekaj podobnega je tudi v Ljubljani, kjer jim je obmejnost daleč od zanimanja. Italija ni bila in tudi še ni pripravljena pogledati na Vzhod. Normalno bi bilo pasivno razumevanje slovenščine, a je pritisk proti njej premočan, da bi jo vnesli v šole. Italijanska identiteta je premočna v ljudeh. Tudi v odgovoru na vprašanje o vplivu, ki ga lahko ima dogajanje v okviru EPK, je gostja izrazila veliko skepso. Niso dovolj koncerti, ki jih itak doživljamo vsakdo osebno, tudi če smo v množici. Sicer pa so v Novi Gorici bolj lahkotno razpoloženi, ljudje so bolj radovedni. Upati moramo na globlje povezave na ravni Evrope. Tu je publika zaploskala, a ne moremo se znebiti vtisa, da je to spet odlaganje odgovornosti in pobud na neke ravni, ki so tam nekje daleč. Kaj pa postoriti tu in zdaj? Slišati je bilo odrešilni vedenjski obrazec: oblikovati oprijemljive priložnosti za skupna srečanja!

Med odhajanjem je podpisani poslušal klepet skupine poslušalcev zazrtih v Sabotin in njegov bleščeče beli napis. Kaj vsega so si protislovno razlagali o njegovem namenu, obdobju, sporočilnosti, trajanju! Pomirjevalno in spravljivo so se zedinili, da ga tja niso namestili sosedje Slovenci, temveč oni drugi – Srbi ...Aldo Rupel

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava