Slovo od Steva Rodića

Bivša predsednica pokrajinske partizanske organizacije VZPI-ANPI Stanka Hrovatin nam je sporočila, da je 15. julija v Beogradu umrl partizan Stevo Rodić, edini preživeli talec med 71 ustreljenimi na openskem strelišču. Rodić je bil star 92 let in se zadnja leta zaradi bolezni ni mogel več udeleževati vsakoletne spominske slovesnosti na Opčinah, kjer je bil vrsto let reden gost. Kot nam je v telefonskem pogovoru povedal njegov sin, je bil v Beogradu pred dnevi kot prvoborec iz leta 1941 pokopan z vojaškimi častmi, na pogrebni slovesnosti pa se je od njega poslovil predsednik sekcije slovenskih partizanskih borcev iz Beograda, general Zdravko Keber.
Steva Rodića je osebno poznalo veliko naših ljudi, saj se je udeleževal slovesnosti na Opčinah, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Povojni čas je z družino večinoma preživel v Beogradu, kjer je bil kot inženir za varnost do upokojitve zaposlen na radiu. Vračal se je na kraj tragičnega spomina, kjer si je po neverjetnem naključju rešil življenje, medtem ko so njegovih 71 sotrpinov pokosile nemške strojnice. Zadnja leta se je ob priliki proslave oglašal s telefonskimi in pisnimi pozdravi, če že drugače ni mogel. Na naše kraje, na ideale in svoje izkušnje iz partizanskih let je bil zelo navezan, kar je poudaril ob vsaki priložnosti. Daljši dopis je naslovil na udeležence openske slovesnosti pred dvema letoma, ob 70-letnici tragičnega dogodka. Tako je zapisal v poslanici, ki so jo prebrali na tedanji proslavi:
»V spomin na žalosten dan, 3. april 1944, ko so nas 72 zapornikov odpeljali na streljanje, se kot edini preživeli talec s tem pismom obračam na Komemoracijski odbor, ki organizira spominsko svečanost. Star sem 90 let in pestijo me zdravstvene težave, zato nisem v stanju, da bi osebno bil prisoten na spominski svečanosti, vendar želim, da s temi svojimi spomini podoživim trenutke, ko so nemško fašistične čete odpeljale nas 72 talcev na streljanje.
Težko ranjen sem ležal pod trupli pobitih tovarišev vse do mraka. Skrival sem se v gozdu in po treh dneh sem srečal gozdarja, ki mi je povedal za partizansko tovarišico Petelin Emilijo-Milko v Repniču. Tam so me rešili, pomagali so mi s hrano in obleko in me povezali s partizanskimi enotami, ki so me prevzele in me spravile v bunker-bolnišnico v Ponikvi blizu Škrbine. Potem so me odpeljali v bolnico Pavlo v Mrzli Rupi. Šele nato sem odšel v prvo Bazoviško brigado in preko te še v druge partizanske enote. Boril sem se v sklopu IV. armade za osvoboditev Trsta. Dočakal sem jo kot starešina topniške enote v sedmi udarni diviziji do konca vojne.
Zato se želim še posebej zahvaliti vsem prisotnim na tej komemoraciji, prebivalcem in družinam kraške regije, zvezi partizanov iz Trsta in posameznikom, ki so me reševali in mi pomagali tudi v vojni.
Ko so me z ostalimi tovariši peljali na streljanje, sem bil star 19 let. Pobite tovariše so odpeljali v krematorijsko peč v Rižarni v Trstu, kjer so jih sežgali. Po vojni se je našel spisek 71 imen ustreljenih in sežganih. Jaz sem leta 1945 odkril obeležje-spomenik žrtvam, ki ga je na Opčinah postavilo prebivalstvo tega kraja, v spomin na padle tovariše.
Sem Stevo Rodić, rojen leta 1924 v Drvarju, v Bosni, v srbski družini. Že leta 1941 sem v Drvarju sodeloval v vstaji proti okupatorju. Takrat je nastala gverilska vojna enota, ki se je kasneje razrasla v partizane.
Sem nosilec Partizanske spomenice 1941. leta in drugih odlikovanj. Ujet sem bil 1942. leta s strani italijanskega okupatorja in odpeljan pred vojaško vojno sodišče v Šibeniku, kjer sem bil obsojen na 12 let strogega zapora. Nato sem bil premeščen v zapor v Firencah, a po kapitulaciji Italije so me Nemci prepeljali v zloglasni tržaški zapor Coroneo.
Esesovci so nas tistega jutra, 3. aprila 1944, odpeljali na streljanje, a nihče od nas 72 zapornikov ni vedel, zakaj nas s kamioni peljejo na strelišče na Opčinah. Zahvaljujem se ANPI-ju Trst in tovarišici Stanki Hrovatin, vsem, ki so organizirali svečanost v spomin na žrtve tistega 3. aprila 1944. Zahvaljujem se prebivalcem tega kraja in mnogim požrtvovalnim ljudem, ki so mi ostali v lepem spominu. Ohranjam vezi z vašim krajem kot član sekcije zveze borcev Slovenije v Beogradu.
Pozdravljam vse prisotne, še posebej sorodnike padlih tovarišev. Vsem žrtvam večna slava!
Rodić ing. Stevo, Beograd, 27. marca 2014«.
Veliko nas je in različnih generacij smo tisti, ki smo imeli priložnost osebno spoznati tovariša Steva Rodića. Bil je zgled skromnega in pokončnega človeka, ki je trdnost svojih idealov ohranil vse življenje. Kot dosleden in pogumen borec za svobodo je ob več priložnostih poudaril, da sta mir in sožitje med ljudmi in narodi temeljni vrednoti za vse generacije vseh časov, kajti v vojni, in to vsaki, ima čisto vsakdo veliko za izgubiti.
Pokrajinsko vodstvo VZPI-ANPI v Trstu in še posebej sekcija na Opčinah bo tovariša Rodića ohranilo v svetlem spominu, svojcem pa naj gre občuteno sožalje. (du)