Polemična in protestna proslava v Rižarni

Da bo »pestra«, smo vsi vedeli, še preden se je osrednja proslava ob dnevu osvoboditve v Rižarni sploh začela. Pestra, pravzaprav bolje rečeno polemična in protestna. Ko je tržaški prvi mož Roberto Dipiazza stopil pred mikrofon, je zavrelo. Med občinstvom je zašumelo: drug za drugim so ljudje v prvih vrstah dvignili letake, na katerih je z velikimi mastnimi črkami pisalo, da niso in nikoli ne bodo fašisti, da tako kot včeraj, bodo tudi danes in jutri partizani, da sovražijo brezbrižnost. V zraku so zaplapolali rdeči robčki in zastave. Županov govor je prekrilo žvižganje in vzklikanje ter petje Bella ciao.
V svojem govoru je Dipiazza ugotavljal, da je odporništvo dediščina celotnega naroda in ne zgolj neke politične skupine in da partizanski boj ni bil samo domena komunistov.
V slovenščini je spregovoril župan Občine Repentabor Marko Pisani, ki je ocenil, da je zmago nad fašizmom in nacizmom primerno proslaviti za zidovi Rižarne, nemimi pričami nečloveške krutosti, pred spomeniki po vaseh. Kot tudi ne moremo pozabiti na požig Narodnega doma, ko je fašizem začel svoj uničevalni pohod.
Polemike so se sledile tudi med verskimi obredi, ko je rabin Alexander Meloni iz protesta zaradi nekaj palestinskih zastav zapustil slovesnost, ki jo je zaključilo petje Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.