Podnebne spremembe na Antarktiki v 10.000 letih

V prestižni spletni znanstveni reviji Nature Communications, ki je namenjena naravoslovcem, je bil v ponedeljek objavljen članek o proučevanju podnebnih sprememb v zadnjih 10.000 letih (v geološki dobi holocen) na območju Rossovega morja na Antarktiki. Prva podpisana avtorica je tržaška Slovenka Karin Mezgec, ki je svojo doktorsko disertacijo pred leti posvetila mikroalgam diatomejam, s pomočjo katerih je mogoče marsikaj izvedeti o preteklosti našega planeta.
Njeno študijo, opravljeno na Univerzi v Sieni (v sodelovanju s tržaško univerzo), so v okviru mednarodnih projektov HOLOCLIP in TALDICE povezali z raziskavami o vlogi vetra in antarktičnih živalih ter vplivu raznih dejavnikov na površino morskega ledu. Izsledke z globalnimi klimatskimi dinamikami so objavili v reviji. Sodelovali so italijanski in francoski raziskovalci, pobudnika italijanskega raziskovalnega programa na Antarktiki (PNRA) sta agencija ENEA in državni inštitut CNR. Koordinatorka projekta HOLOCLIP je bila Barbara Stenni, paleoklimatologinja in docentka na univerzi Ca' Foscari v Benetkah.
Karin Mezgec, nekdanja dijakinja znanstvenega liceja Franceta Prešerna, je z objavo seveda zelo zadovoljna.
Kaj imajo skupnega veter, led, migroalge, pingvini in morski sloni?
Članek združuje več raziskav in obravnava dejavnike, ki so na Antarktiki vplivali na podnebje v zadnjih 10.000 letih. V središču pozornosti so morski led, ki je sezonski pojav, ter dejavniki, ki nanj vplivajo, začenši z vetrom. Moja raziskava zadeva diatomeje oz. kremenaste alge, ki so se ohranile v usedlinah na morskem dnu. Gre za mikroskopske alge, ki lebdijo v vseh vodah, a jih ob Antarktiki največ. Sestavljene so iz silicijevih lupinic: ko se življenjski ciklus alge izteče, pristane na morskem dnu, lupinica pa se tam ohrani kot fosil. Zato so ti organizmi pomembni pri proučevanju preteklosti. So dobri biološki indikatorji, ker se odzovejo na mnoge fizikalne in biološke spremembe v okolju: na temperaturo vode, svetlobo, vodne tokove in koncentracijo morskega ledu. Diatomeje sem proučevala v okviru projekta HOLOCLIP, nakar sem s tem nadaljevala v okviru doktorske disertacije. Vrtine v usedlinah smo primerjali z vrtinami v ledu, poleg vetra pa gre omeniti še pingvine in morske slone. Vse to smo združili in rekonstruirali spremembe na morskem ledu v tisočletjih.
Prvi podpis je vaš.
Da, ker so na začetku določili, da bodo diatomeje glavni predmet članka. Jaz sem sicer dejala, da bi bilo morda primerneje dati na prvo mesto moje mentorje, ki so v tem sektorju poznani, a oni so vztrajali. Potem so se v letih pridružili še drugi avtorji z raziskavami o živalih.

Celotni intervju v sredini izdaji Primorskega dnevnika