Niso izseljenci, ampak enostavno Evropejci

»Beg možganov je izraz, s katerim poenostavljamo ta pojav. Mladi, ki pogosto z velikim navdušenjem odhajajo v tujino in tam nabirajo izkušnje ter znanje, so del neke globalne dimenzije, katere naša generacija ni vajena,« je na včerajšnjem posvetu na sedežu Dežele Furlanije Julijske krajine dejal deželni odbornik za finance in evropsko politiko Francesco Peroni. Glavno besedo prvega dne dvodnevnega srečanja Mladi iz Furlanije Julijske krajine in poklicna mobilnost, ki se bo v sodelovanju z združenjema Tržačanov in Furlanov po svetu nadaljevalo danes, pa so imeli domačini, ki že več let živijo in delajo v inozemstvu. Resnici na ljubo večinoma sploh niso več rosno mladi in jih kot take obravnavajo le še v Italiji, kar so nekateri med njimi tudi poudarili. To je le ena od razlik, ki vplivajo na dejstvo, da se marsikdo s poklicnega vidika bolje znajde več sto ali tisoč kilometrov daleč kot pa v varnem domačem okolju.
33-letni Giulio Buciuni je bil kot raziskovalec s področja ekonomije dejaven na univerzah v Veroni in Benetkah, nakar je »preskočil lužo« in nadaljeval kariero v Torontu, trenutno pa poučuje na prestižnem Trinity College v Dublinu. Poudaril je, da so bili njegovi kolegi na ekonomskem oddelku univerze Ca' Foscari v Benetkah vsi po vrsti iz Veneta, medtem ko ima na Irskem opravka s predstavniki najmanj 20 različnih držav. »To nedvomno šteje. Tam opažam neko odprtost, mišljenje je drugačno.« »Po svetu običajno velja, da moraš objaviti določeno število člankov oz. študij, medtem ko je v Italiji vseeno, saj boš vsekakor prejel javna sredstva. V Italiji sem bil povsem odvisen od svojega nadrejenega, profesorja 'dominusa', ki je o vsem odločal.« Po njegovem mnenju ne bi bilo težko na novo organizirati univerzitetnega sistema, ki bi nagrajeval sposobnost in delavnost. Za nasvete bi lahko vprašali prav rojake, ki so uspešni v tujini.
Michela Pellizon od leta 2003 živi v Avstraliji. V Melbournu nudi pomoč novim prišlekom iz Italije, povezuje jih tudi s tozadevnimi skupinami na socialnih omrežjih. »Danes je za tuje priseljence veliko težje ostati v Avstraliji. Marsikdo se kljub začetnemu upanju praznih rok vrne domov. Uvedli so cel sistem vizumov, ki močno ovira priseljevanje, saj je trg dela dokaj nasičen. Bolj ko si obupan, tem bolj te agencije za delo izkoriščajo. Ko pa postaneš rezident, se ti odprejo vsa vrata in življenje postane prijetno.« Sama pa pogreša Trst, saj ga ima za svoj prvi dom. Ko bi bila samska, pravi, bi se gotovo vrnila domov.
28-letno Miljčanko Federico Pesce je ameriška revija Forbes letos uvrstila med 30 perspektivnih mladih pod 30. letom. Živi med Brusljem in arabskimi državami, pod okriljem Evropske komisije se ukvarja s projekti za Bližnji vzhod. »Ne imejte nas za izseljence. Smo le Evropejci, ki izkoriščajo načelo o prostem gibanju.«