Spomini na kopališča

Tržačani so že od nekdaj v vročih poletnih dneh prosti čas preživljali ob morju. Za nekatere je bila najbližja ohladitev v morju Barkovljanska riviera ali mestni »pedočin», za druge Sesljanski zaliv. Kako so se že desetletja nazaj v prvih poletnih dneh ti kraji spremenili v obljudene plaže, prikazuje etnografska razstava Smo vzeli kar en šugaman in tekli čez cesto, spomini na tržaška kopališča, ki bo še ta konec tedna na ogled v Slovenskem kulturnem društvu Barkovlje.
Razstava je plod sodelovanja dveh prijateljic, Katje Huš iz Ljubljane in Neže Lipanje iz Sežane, ki sta lani med ležernim preživljanjem poletnih dni na Tržaškem ugotavljali, da se vzdolž barkovljanske riviere kažejo zanimivi prostori. Videli sta, da se tu srečujejo pripadniki različnih generacij, narodnosti in kultur, kopališča pa so še danes pomembni prostori srečevanj. Zamislili sta si javni poziv k zbiranju osebnih fotografij in zgodb, pri katerem sta sodelovala Narodna in študijska knjižnica Trst in Slovensko kulturno društvo Barkovlje. Odzivu so se najbolj množično odzvali starejši, v trinajstih daljših intervjujih ter na več kot 80 osebnih fotografijah pa se je jasno izrisal čas od 40. do 70. let 20. stoletja.
Rezultat večmesečnega dela je trenutno lepo viden v barkovljanskem društvu, kjer so eno celo steno opremili z gradivom potujoče razstave. Pregled razstavljenega gradiva nam pokaže krajevno in motivno raznolikost, fotografije pa izvrstno pokrivajo družbeno sfero človekove oblačilne kulture. Fotografsko gradivo je opremljeno tudi z dvojezičnimi živimi spomini. »Bile so čudne in pomislite, volnene! Imeli so jih vsi. Črne in bel pas. Nisem bil izjema. Če si v eni klapi, ne moreš biti izjema, kot drugi moraš biti,« je o kopalkah povedal 82-letni Aleksander. Tudi njegova vrstnica, 80-letna Marija, še hrani spomin na »plave, volnene, debele, enodelne kopalke, krojene na hlačke. Ko je mama prihajala iz vode, so bile vse mokre in so ji stalno lezle dol, da si jih je vedno morala popravljati.«