Splet in sovražni govor: sem, kar sporočam

Manifest v desetih točkah za nesovražno spletno komunikacijo povzema smernice konference Parole O_stili: eden izmed devetih tematskih sklopov je bil posvečen pisanju in družbenim medijem (social media), tu je bila ključnega pomena zlasti druga točka: sem, kar sporočam – na spletu povem ali napišem le tisto, kar bi si upal povedati iz oči v oči. Veliko pozornosti je bilo posvečene »haterjem«, spletnim uporabnikom, ki svoj gnev izlivajo v omrežje. Umberto Eco je o družbenih medijih menil, da so »dali glas tistim, ki so se prej oglašali le v bifeju, po kozarcu ali dveh, ne da bi škodovali skupnosti. Prisotni so take posameznike kaj hitro utišali, danes pa imajo ti enako pravico do besede kot nobelovec. To je invazija bedakov.«
Izvedenka za komunikacijo Annamaria Testa je več kot 500-glavi množici razložila, zakaj se na spletu ljudje obnašajo tako, kot se. Pojasnila je razloge, zaradi katerih se ti povežejo v omrežje: kar 60 odstotkov mladih to počne zaradi narcizma. Kakšne pa so kognitivne sposobnosti spletnih uporabnikov? Več kot 80 odstotkov srednješolcev in študentov ne zna ločiti prave novice od izmišljene. Tullio De Mauro je svoj čas ugotovil, da le manj kot tretjina Italijanov premore sposobnosti razumevanja besedil, ki omogočajo normalno delovanje v sodobni družbi. Na spletu se vse odvija z vrtoglavo hitrostjo in počasno mišljenje enostavno ni več mogoče, meni Testa. Nekaj nasvetov za odgovorno spletno komunikacijo: ne odgovarjaj tistim, ki namerno postavljajo izzivalna ali zastranitvena vprašanja; ne dajaj vidljivosti novicam, ki si je ne zaslužijo; izražaj se umirjeno, kanček humorja je dobrodošel; déli pozitivne vsebine.
Založnik Franco Cesati je orisal spremembe v svetu založništva, odkar je splet postal dominanten komunikacijski kanal. Jezikoslovec Massimo Arcangeli je govoril o lažeh in opomnil, da Churchillova izjava o laži, ki obide pol sveta v času, ko si je resnica šele nadela hlače, še vedno drži. Na to se je navezal tudi Carlo Toscan, odgovorni za družbene medije italijanske poslanske zbornice. S primerom laži, ki jo je Sarah Palin začela širiti leta 2009 in je bila kmalu demantirana, a še vedno odzvanja v ameriški javnosti, je pokazal, da politični akterji večkrat stavijo na čustva, saj tako pridobijo večji konsenz, seveda na račun resnice in racionalnosti.