Pripovedovalec mora imeti pravljico rad

»Vse zgodbe so za ljudi pomembne, ker je v bistvu naš jaz organiziran narativno, pravljice pa so ravno zato pomembne, ker nam pripovedujejo zgodbe. Pri otrocih spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost, malčki se pri tem učijo poslušanja in pridobivajo ljubezen do jezika in branja, odrasle pa učijo take modre, stare zgodbe, brez katerih bi težko živeli.« Zgodbam oz. pravljicam in pripovedovanju slednjih se je včeraj na Oddelku za mlade bralce v Narodnem domu z užitkom posvetilo 18 radovednežev – v glavnem knjižničarjev, učiteljev, vzgojiteljev in takih, ki radi pripovedujejo zgodbe otrokom ali odraslim – udeležencev delavnice Koraki v pravljični svet. Dopoldansko, brezplačno peturno delavnico pripovedovanja pravljic, ki jo je ob svoji 70-letnici delovanja priredila Narodna in študijska knjižnica s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja in Kopra, sta vodili profesorica in bibliotekarka Breda Podbrežnik Vukmir ter literarna komparitivistka in avtorica družinskih izletniških vodnikov Irena Cerar.
»Spoznavali smo pripovedovalske tehnike, zlasti kar se tiče glasu in nastopanja, ter se lotili same priprave na pripovedovanje pravljic – kako si jo pomnimo, kako si jo predstavljamo in kako jo sploh izbiramo, saj je bistveno, da imamo pravljico radi in da izberemo tako, ki nas nagovori,« nam je ob koncu delavnice zaupala Vukmirjeva. Po njeni oceni lahko vsak postane pripovedovalec, dovolj da ima pravljico rad in da se na pripovedovanje pripravi, pri čemer mora biti pozoren na dihanje, glas, telo, kretnje, orientacijo v prostoru in očesni kontakt.