Udbovsko ozadje zamejskega gospodarstva

V Trstu in Gorici je delovalo veliko podjetij, ki so bila uradno izraz slovenske manjšine v Italiji, dejanski lastnik pa je bila Služba državne varnosti oz. Udba, razvpita tajna politična policija oz. tajna služba nekdanjega slovenskega in jugoslovanskega komunističnega režima, ki je svojčas imela monopol nad trgovino med Trstom in Jugoslavijo. O tej senčni strani tukajšnjega gospodarstva je 17. oktobra v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu govoril ekonomist, kolumnist in predavatelj na Fakulteti za matematiko Univerze na Primorskem Rado Pezdir. Med Slovenci v Italiji njegovo ime ni toliko znano, sam pa očitno veliko ve o zamejskem gospodarstvu, povezanem z nekdanjo jugoslovansko tajno službo, saj, kot je dejal na srečanju v DSI, to zgodbo preučuje že leto dni v Arhivu Republike Slovenije, s svojimi ugotovitvami pa je že nastopil v nekaterih slovenskih, hrvaških in srbskih medijih.
Pezdir je orisal oživljanje slovenskega gospodarstva na Tržaškem in sploh v zamejstvuv v prvih letih po drugi svetovni vojni, kjer je bilo več neuspelih poskusov s podjetji, kot sta bili npr. Uivod ali Centroprom idr.. Zgodbe so propadle, ker po Pezdirjevih besedah ljudje, ki so ta podjetja vodili, poslov enostavno niso znali delati, zato je leta 1950 na prizorišče stopila takratna Uprava državne varnosti (UDV oz. Udba, pozneje Služba državne varnosti oz. SDV), kjer je Niko Kavčič, katerega ime je povezano z nastankom velikega števila podjetij in bank v Sloveniji, postal načelnik oddelka za trgovino, ki je bila tako legalna kot ilegalna. Na področju legalne trgovine se je tako poskrbelo za regeneracijo finančne družbe Saf (poznejšega Saftija), s tem da je služba odkupila 98 odstotkov njenih delnic. Kavčič je tako začel reševati finančni inženiring. Nastalo je podjetje Runimex, za izognitev plačevanju previsokih davkov pa se je z denarjem tega podjetja v Švici odprlo podjetje Colcommerz, ko so tudi v tej državi začeli zahtevati davke pa so ustanovili še podjetje Colcommerz v Liechtensteinu, ki pa je bila davčna oaza. Na področju ilegalne trgovine pa se je organiziralo zelo donosno tihotapljenje cigaret in pozneje tudi droge, na tem področju pa je prišlo tudi do stikov in sodelovanja z italijanskim, ameriškim in korziškim organiziranim kriminalom.
Iz Pezdirjevih ugotovitev, do katerih je prišel s preučevanjem arhivskih dokumentov, izhaja, da je bilo poslovanje preko davčnih oaz stalnica tovrstnega gospodarskega delovanja, denar je potoval med Italijo, Slovenijo ter računi v Liechtensteinu, na Cipru, Panami, Deviških otokih, zatem pa nekam izginil. Predavatelj se je dotaknil zgodb podjetij, kot so bila Iret, Adit, dotaknil se je tudi zgodbe Tržaške kreditne banke (SDV je med drugim imela nadzor nad vsemi računi njenih strank) in njenega avtonomnega računa: na slednjem se je ustvarjal presežek, ki je bil nato prenešen na TKB, se tam obrestoval, zatem je bil denar vrnjen, obresti pa so romale v Liechtenstein, od tam pa nazaj v Trst kot pomoč slovenski manjšini, vendar so nato izginile. Proti koncu 80. let prejšnjega stoletja so se zamejski "fantje" po Pezdirjevih besedah osamosvojili, SDV jih ni več tako tesno nadzorovala, in začeli delati po svoje, takratni direktor Vito Svetina je npr. imel tudi stike s proslulim srbskim "voždom" Slobodanom Miloševićem, ko je bil le-ta še v Banki Srbije, predavatelj pa je med protagonisti takratnega zamejskega gospodarskega življenja omenil tudi Silvija Tavčarja kot človeka, odgovornega za marsikatere težave Ireta, Saftija in Založništva tržaškega tiska.
Po Pezdirjevem mnenju krivcev za poznejši polom organiziranega gospodarstva in TKB ne gre iskati toliko v slovenskih oz. italijanskih vladnih krogih kolikor predvsem v Liechtensteinu, Panami, na Cipru, Deviških otokih, otoku Man in v drugih davčnih oazah, njegova splošna ocena udbovske gospodarske dejavnosti pa je negativna, saj je dejstvo, da se je neka tajna služba ukvarjala z gospodarstvom, skorajda unikum, nekaj podobnega je delal morda edinole izraelski Mossad, o morebitnem tovrstnem delovanju sorodnih služb ostalih držav pa zaradi nedostopnosti arhivov vemo bolj malo ali nič, medtem ko je v Arhivu Republike Slovenije dostopno zelo veliko gradiva. Po Pezdirjevem prepričanju se zgodba nadaljuje še danes s finančno družbo KB 1909, ki je zanj dejanska naslednica Saftija in jo danes najdemo v zelo bizarnih variantah. Preko nekdaj svojega podjetja Mark Medical je tako ljubljanskemu Kliničnemu centru prodala nekajkrat precenjene srčne zaklopke, del njene lastniške strukture sta npr. tudi tednik Mladina in podjetje Mipot. Kar se tiče SDV oz. Udbe, slednja danes seveda ne obstaja več, obstaja le skupina ljudi, ki ima zelo dobro mrežo in deluje, je dejal Pezdir.