Gorske nesreče zaradi zdrsov in slabe opreme

Gorska reševalna služba Trst praznuje letos 60. obletnico obstoja. Praznovanja ob okroglem jubileju se bodo zaključila danes (v nedeljo) v dolini Glinščice z jutranjimi simulacijami reševanja na območju dveh predorov stare železnice od 9. ure dalje in opoldansko osrednjo slovesnostjo. Med sodelujočimi bo tudi Nabrežinec Matej Gruden, za vse nas enostavno Keko, ki je član Gorske reševalne službe od leta 2009. Vključitev med reševalce je bila zanj čisto naravna posledica ljubezni do gora: »Od mladih nog sem čutil, da je to moje poslanstvo. Gorski reševalci smo gorniki, ki ne iščemo slave, ampak radi pomagamo ljudem,« je včeraj pojasnil 42-letnik, lastnik trgovine z gradbenim materialom, oče dveh otrok in član Alpinističnega odseka Slovenskega planinskega društva Trst (SPDT), ki je tudi uspešen glasbenik, član skupine Kraških ovčarjev, pisec poezij in pesmi za projekt Grešnih kozlov ter športni (in ne samo) karikaturist.
Razumem, da ste bili od vedno povezani z gorami.
Tako je. Hribi so me vedno klicali k sebi. V gorah sem preživel veliko časa in tudi najlepša doživetja. Enostavno: vzljubil sem jih. Tja zelo rad zahajam še danes, gorski svet me zelo umirja. Sprva sem bil samo gornik, pri dvajsetih letih pa sem začel redno plezati. Prav takrat sem se tudi odločil za gorsko reševalno službo.
Kako lahko pristopimo v gorsko reševalno službo?
Na vstopne izpite se lahko vsakdo prijavi: tam preverjamo znanje, predvsem gibanje po različnih naravnih terenih in v različnih letnih časih. Plezati moraš četrto stopnjo, pokazati suveren spust na dvojni vrvi, postaviti moraš sidrišče in podobne stvari. Če te sprejmejo, moraš na specifične tečaje, po katerih polagaš izpite. Šele potem postaneš osnovni reševalec, kar sem tudi jaz. Druga stopnja je tehnik: to so tisti, ki upravljajo reševalno akcijo. Snubijo me, da bi postal tehnik, a nimam prostega časa še za to, saj so potrebni drugi tečaji in usposabljanja.
Kaj bi predlagali ljudem, ki obiskujejo hribe?
Iz naše statistike lahko razberemo, da se 80 odstotkov nezgod pripeti zaradi zdrsa na snežiščih, ledu, mokri travi ... To je najnevarnejše. Ko gremo v hribe, moramo torej biti pozorni na primerno obutev, opremo in zelo pazljivi moramo biti pri premikanju. Zelo malo pa je nesreč, v katerih so ponesrečeni »ekstremisti«, saj so oni vedno dobro zavarovani: so pa njihove nesreče medijsko najbolj odmevne, čeprav jih je zelo malo.
Drugič. Vreme in strele so zelo nevarne. Ob slabem vremenu je dobro, da se ne premikamo po grebenih, ampak da se takoj spustimo v dolino ali pa se skrijemo v luknjo. Skriti se moramo v notranjost, ne ostanemo pri vhodu, sedemo na nahrbtnik in se ne dotikamo sten. Med obvezno opremo predlagam vedno tudi svetilko in pa nepremočljiv jopič, če bi morebiti morali preživeti noč v visokogorju.
Svetujem tudi, da vsakič obvestimo bližnje, kam smo namenjeni in jim sporočimo uro ali dan povratka. Te informacije so zelo pomembne v prvih urah posega.

Celotni intervju v nedeljski tiskani izdaji Primorskega dnevnika