Tržaški Slovenec na Hitlerjevih igrah

Pred natanko 80 leti so se v teh dneh odvijale v Berlinu 11. poletne olimpijske igre. V zgodovino so se zapisale iz več razlogov. Odvijale so se v že nacistični, z uradnim rasizmom prepojeni Nemčiji, zato sta jih, denimo, Sovjetska zveza in republikanska Španija bojkotirali. Kljub zgolj za priložnost in komaj za spoznanje utišanemu rasizmu je temnopolti atlet iz ZDA Jesse Owens osvojil v šprinterskih disciplinah kar štiri zlate medalje ...
Hitler si je od dogodka obetal prodoren propagandistični učinek, zato ni varčeval s sredstvi. Mojstrska režimska režiserka Leni Riefenstahl je posnela na igrah sijajen dokumentarec Olympia. K že uveljavljenim disciplinam so prišteli vrsto novih: kanu, rokomet, po letu 1904 prekinjeno košarko. Poskusno ali demonstrativno pa še druge, kot na primer baseball. Pa tudi ... prosti ali izrazni ples, čigar začetnica in zastopnica je bil v tistem času tostran in onstran Atlantika slovita Mary Wigman. Manj znano je, da je Italiji najvišje odličje, zlati olimpijski prstan, zagotovila dvojica ... neitalijanskih Tržačanov: Nemka Britta Schellander (1909-1977) in Slovenec Dušan Stular (1901-umrl sredi 90. let v Novem Sadu). Prva kot plesalka, drugi kot njen partner pri klavirju.
Britta se je rodila v tržaški odvetniški družini. Korenine očetovega nemškega rodu so segale v Teharje pri Celju. Umetniški dar za ples je oplemenitila prav v modernistični šoli Mary Wigman, a si je kruh rezala tudi s klasičnim plesom na odru opernih gledališč v Trstu, Benetkah, Bologni, Milanu in drugod po Italiji in tujini.
Dušan Stular se je rodil v Trstu mednarodno uveljavljenemu modnemu oblikovalcu in kostumografu Avgustu Stularju ter igralki in operetni pevki Zofiji Zornik (Sornig) – Zofki Stularjevi, ki se je močno priljubila tržaškemu, zlasti slovenskemu občinstvu Narodnega doma. Pravili so ji »primorski slavček«. Dušan je sprva vzljubil gledališče in ples. Čeprav je svojo glasbeno, posebej še klavirsko nadarjenost odkril pri sebi sorazmerno pozno, šele v najstniških letih, je v razredu češkega prof. Adolfa Skoleka s čudežno naglico napredoval do vrhunskega klavirskega virtuoza, v razredu Antonia Illersberga pa dozorel tudi v skladatelja. Na znameniti sliki kolektiva Glasbene matice na strehi tržaškega Narodnega doma, posneti nedolgo pred njegovim škvadrističnem uničenjem, je najti tudi Dušana. Takoj po diplomi se je zaposlil kot predavatelj na tržaškem konservatoriju. Poučeval pa je tudi zasebno. Preden so si Tomažičevi zgradili znano vilo v Ulici dei Porta nad Rossettijevo ulico (v kateri domuje danes generalna konzulka Republike Slovenije), je družina živela v Ul. sv. Frančiška na istem naslovu kot prof. Stular. Pino in Danica sta k njemu zahajala na zasebne ure klavirja.
Podatkov o Brittinem in Dušanovem podvigu v Berlinu avgusta leta 1936 žal ni veliko. Tržaška plesalka je blestela in za sabo pustila mojstre sodobnega plesa, kot sta bila Harald Kreutzberg ali Nia Čorak Slavenska. Ohranilo se je nekaj čudovitih posnetkov, ki jih danes ponuja omrežje. In nekatere kritike, ki so, tako kot pri ostalih Brittinih nastopih, izpostavljale tudi veliko vlogo skladatelja in pianista Stularja.