Tržaško podzemlje in železniška proga

Na prvi pogled lahkotno obmorsko mesto, kakršno je Trst, pod površjem živahno brbota - tu imamo potoke, podzemne hodnike, ki so med drugo svetovno vojno služili kot zaklonišča pred bombardiranjem zavezniških letal, in tovorno podzemno železnico, ki v zadnjih letih odlično služi naraščajočemu prometu tržaške luke. Podzemna železnica poteka med Barkovljami (vhod pri svetilniku) in območjem Sv. Andreja, dolga je šest kilometrov, ima pa štiri vhode v predor, od tega dva stranska. Temeljni kamen nove krožne podzemne železniške proge, s katero so po priključitvi Trsta Italiji želeli oživeti gospodarski razvoj mesta, je bil položen 29. novembra 1959, uradno pa so jo namenu predali šele leta 1981. Potreba po železniški obvoznici, ki bi nadomestila progo z omejenimi zmogljivostmi na nabrežju, se je prvič pojavila že v začetku 20. stoletja, ko se je drastično povečal tovorni promet v tržaškem pristanišču. V letu 1900 je denimo v tržaško pristanišče priplulo 8465 ladij, s katerih so pretovorili več kot 1.900,000 ton tovora, tik pred prvo svetovno vojno (1913) pa so v pristanišču zabeležili 14.231 ladij, s katerih so pretovorili skoraj 3.500.000 ton tovora. Zaradi teh številk so se začele prve resne razprave o tem, kako nadomestiti železnico na tržaškem nabrežju, ki so jo sicer postavili daljnega leta 1887, ko je bila gospodarska slika Trsta popolnoma drugačna. A čeprav je bila v teh novih razmerah nova železniška proga nujno potrebna, se odgovorni dolgo časa niso mogli odločiti, kje jo bodo zgradili. Razmišljali so o možnosti, da bi jo zgradili pod Sv. Vidom in Montuco, del proge bi speljali po viaduktu skozi mestno središče (mimo Ul. Carducci), ampak načrta (k sreči) niso izpeljali zaradi estetskih in urbanističnih razlogov. Po zavrnitvi tega predloga so se pojavili načrti, da bi celotno železniško progo zgradili pod površjem. V letih po prvi svetovni vojni je ta različica, čeprav nekoliko daljša in dražja, postala zelo aktualna. Različne študije so pripravljali vse do leta 1940, ko so sprejeli končni načrt. Zaradi druge svetovne vojne se je o železniški progi v podzemnem predoru ponovno začelo govoriti šele leta 1955, ko so izbrani inženirji pripravili študije o njeni dejanski izvedljivosti.