Miti in dejstva bitke pri Visu

Spomin in zanimanje za pomorsko bitko pri Visu med avstrijsko in italijansko mornarico, katere 150. obletnica pade ravno na današnji dan (20. julija 1866), sta v krajevni javnosti kljub časovni oddaljenosti še vedno zelo živa. To so ugotavljali udeleženci množično obiskanega večernega srečanja, ki je 18. julija potekalo v dvorani veslaškega kluba Adria na tržaškem nabrežju v organizaciji okoljevarstvenega združenja Marevivo. Gost srečanja je bil italijanski novinar in pisatelj Alessandro Marzo Magno, avtor številnih uspešnic, med katerimi je tudi leta 2003 izšla knjiga Il leone di Lissa (Viški lev). Delo, posvečeno potovanju po Dalmaciji, govori tudi o viški bitki, kar je bilo tudi izhodišče za »popravo« nekaterih tez oz. razblinjanje mitov.
Bitka pri Visu je zanimiva med drugim tudi zato, ker je bila to prva večja pomorska bitka po tisti pri Trafalgarju leta 1805, dalje je bila to hkrati zadnja bitka, v kateri so uporabili taktiko zabijanja premca v bok sovražne ladje, in prvi večji spopad oklepnic, skupaj s spopadom pri Gettysburgu v ameriški državljanski vojni pa je tudi bitka, v kateri so se na obeh straneh bojevali častniki, ki so se bili izšolali na isti akademiji (ne pozabimo, da je do leta 1866 Avstrija vladala Venetu in Furlaniji). Kot zanimivost naj navedemo, da je bil poveljnik ene od italijanskih ladij Ljubljančan Anton Gogola.
Kot že rečeno, pa so o bitki nastali tudi nekateri miti: eden od teh sloni na trditvi, da je bil jezik v rabi v avstrijski mornarici italijansko beneško narečje. To je bilo res do leta 1849 (sama Avstrija se je imela za naslednico Beneške republike, mornarica je bila uradno avstrijsko-beneška), po uporu Benetk proti Avstriji pa je poveljevalni jezik postal nemščina, čeprav se je moštvo (a v glavnem na palubi) še naprej med seboj veliko pogovarjalo v beneškem narečju. Prav tako ni nobenih dokazov, da je v Mariboru rojeni poveljnik avstrijske flote admiral Wilhelm Von Tegethoff kričal ukaze v tem narečju, kot tudi ne, da so avstrijski mornarji beneškega rodu ob potopitvi italijanskih ladij vzklikali sv. Marku, zavetniku Benetk. Nekdo predstavlja viško bitko kot zadnjo bitko Beneške republike, a kljub velikemu številu mornarjev iz Benetk, Chioggie ter iz Veneta in s furlanske obale (da o tistih iz Istre in Dalmacije ne govorimo), je bil narodnostni sestav avstrijske mornarice dejansko odraz pisane stvarnosti monarhije, je še povedal Marzo Magno na srečanju, na katerem se je govorilo tudi o polemikah, ki jih je v Italiji sprožil poraz novonastale italijanske mornarice, pa tudi o posledicah bitke: ena od teh je bil tudi razvoj novega orožja - torpeda.