Sanje barkovljanskih otrok

Marsikdo je v petek pozno popoldne šel mimo Trga Panfili. Nekateri so radovedno postajali in ugibali, kaj se tam dogaja, drugi so se ustavili in prisluhnili, tretji pa so se tudi približali mikrofonu in mu zaupali svoje sanje o Trstu, pravzaprav sanje za Trst. Na pobudo revije Konrad je namreč na prenovljenem trgu zaživel dogodek Sogni per Trieste/Sanje v Trstu, ki je občanom ponudil priložnost za razkritje svojih želja za boljše življenje v našem mestu. Dogodek je s slovenskim odlomkom Slataperjevega Moj Kras uvedla Elena Cerkvenič.
Za mikrofon so stopili tudi malčki barkovljanske šole Frana Saleškega Finžgarja, ki sta jih spremljali učiteljici Valentina Destri in Sandra Foraus. Otroci so svoje misli o tem, kakšno mesto bi želeli, zaupali stranem revije Konrad. Nekaj izmed teh so v petek tudi prebrali, tako da so prisotni lahko slišali, da je v mestu po njihovi oceni premalo zelenja, da Trst deluje nanje precej sivo, tako kot zrak, ki je onesnažen. Potožili so nad okolico Barkovelj, ki je po njihovem mnenju neurejena in pločniki so polni pasjih iztrebkov ... Prebrali pa so tudi poeziji o sožitju, ki sta jih napisala učenec in učenka petega razreda. Deček je razmišljal o kulturni strpnosti, o tem, da so si zelo različni tudi za šolskimi klopmi, saj prihajajo nekateri sošolci na primer iz Romunije ali Maroka. Združuje pa jih slovenski jezik, ki se ga pod isto streho pridno učijo že pet let. Z idejo o Trstu kot stičišču več kultur pa je postregla deklica: mesto si je zamislila kot središčno železniško postajo, kjer se srečujejo tirnice. Otrokom so razlike povsem neopazne, je bilo na koncu jasno: glavno je, da se skupaj vsi igrajo. Njune misli sta spremljala sošolca na flavti.