Fortuna Drossi oziroma Droč ...

Če bo kdo kdaj pisal biblijo tržaške mestne občine, bo moral v genezi zapisati, da je v začetku bil Riccardo Illy, takoj za njim pa njegov odbornik, Uberto Fortuna Drossi. Sedanji apostoli nove tržaške upravne stvaritve so si njun nauk prisvojili in ga začeli na novo oznanjati z več kot poldrugim desetletjem zamude ... »Vse to me zabava,« je pred začetkom intervjuja za Primorski dnevnik povedal Fortuna Drossi. »Droč! ... Droč! ... Moj takratni kolega v deželnem svetu Mirko Špacapan mi je pravil, da sem na pol Slovenec, in tudi v Gorici mi Slovenci pravijo Droč. Kar ni napačno. Moja družina prihaja iz kraja Himmelberg na avstrijskem Koroškem, ded je bil z Dunaja, družinski grob imamo v Šempetru. V naši družini je bil prvi pogovorni jezik nemščina, drugi slovenščina, italijanščina je bila šele na tretjem mestu. V otroških letih se je družina preselila v Milan, tako se nisem naučil slovenščine ...« O Slovencih ve v prostem pogovoru marsikaj povedati. »S Terpinom sva imela vedno zelo polemične razprave ... Gabrovec je trd in čist (v izvirniku: “duro e puro”, op avt.).« Njegov, Fortune Drossija recept: »Slovenci bi morali iskati moč v odprtosti kulture, ne pa v zapiranju v indijanske rezervate.« Tema intervjuja pa niso bili Slovenci, temveč tržaška mestna občina ...