Z azilanti v »nevidnem Trstu«

Bela žogica visoko pada in se z zamolklim zvokom odbija od tal. Fantje v širokem polkrogu tarnajo, v sredini pa se drugi veselijo, tudi redki gledalci. Odbijalec je ravno dosegel točko za svoje moštvo. Prizor spominja na bejzbolsko srečanje. Nismo pa na stadionu z urejeno zelenico, temveč na razpokanem asfaltu in plevelu tržaškega Silosa, kjer se v popoldanskih urah odvija tradicionalno srečanje kriketa med utaborjenimi migranti. Ti so skoraj vsi Afganistanci in Pakistanci, kjer je varianta bejzbola državni šport. Športna dediščina britanskega cesarstva.
Kriket je za migrante, ki so se po dolgi poti iz Azije in skozi Balkan zatekli v tržaški Silos, trenutek sprostitve in spoznavanja. Ekipe so na zunanji ploščadi mešane, v notranjosti, ali bolj rečeno na pokritih predelih nekdanjega skladišča za žito, pa se migranti delijo večinoma po narodnosti. Jezik sporazumevanja je paštunski, ta je pravzaprav jezik istoimenske večinske etnične skupine obmejnega področja Afganistana in Pakistana. Ta velja za uporen narod, sicer tudi za prvo komponento talibanskega gibanja, od katerega so se nato Paštuni oddaljili. Prav zaradi tega pa zdaj doživljajo maščevanje islamskih skrajnežev. O kriznih razmerah pripoveduje 30-letni Agbar v izredno tekoči angleščini. V Afganistanu je bil kmet, odšel je, ker hrepeni po svobodi. Preko Irana, Turčije in t.i. balkanske poti je v dveh mesecih prehodil več tisoč kilometrov. Zaprosil je za azil, v Silosu pa je nastanjen že dober mesec. Nekoliko grenko pravi, da je to trenutna rešitev, vabi pa naju, da s fotografom preveriva življenjske pogoje v kartonastih barakah.