V manjšini je psihološko nasilje bolj ostro

Odločitev tržaškega župana Roberta Cosolinija, da v matično knjigo vpiše dve istospolni zakonski zvezi, je povzročila kar nekaj polemik, a tudi odobravanj. O tem in še marsičem je bil v govor v tržaški kavarni Knulp, na srečanju, ki ga je organizirala mladinska sekcija Demokratske stranke; Mladi demokrati so k pogovoru povabili ravno tržaškega župana, predsednika tržaškega in goriškega združenja Arcigay Sandija Paulino, predsednika občinske komisije za institucionalne zadeve in matični urad Giovannija Barba ter predstavnico Demokratske stranke Lauro Marcucci.
Organizatorji so uvodoma poudarili pomen mednarodnega dneva boja proti homofobiji, ki smo ga obeležili prejšnjo nedeljo, in mikrofon prepustili županu. Cosolini je dejal, da so take pobude pomembne, saj tako skupaj gradimo »kulturo odgovornosti« in skupni koncept laične ter civilne družbe. V zvezi z vpisom dveh istospolnih zakonskih zvez je povedal, da je to storil iz etične dolžnosti. Enega izmed dveh parov je tudi osebno spoznal in se šele nato odločil za vpis njune zakonske zveze. Cosolini je še dodal, da je nujno potreben zakon, ki naj enkrat za vselej določi, kako ravnati v takih primerih.
V parlamentu sicer pripravljajo zakon, v zvezi s tako imenovanim dekretom Cirinà pa je svoje pomisleke izpostavil predsednik tržaškega in goriškega Arcigay Sandi Paulina. »Leta 2015 se šele pogovarjamo o možnosti, da bi uradno priznali istospolne zveze,« je dejal Paulina, »drugod po Evropi pa razpravljajo o istospolnih porokah. Italija se kot vedno premika z ogromno zamudo!«
Kako pa Paulina doživlja odnos do homoseksualcev v Sloveniji in Italiji, glede na to, da gre za Tržačana, ki obiskuje fakulteto za družbene vede v Ljubljani? Paulina meni, da so glavne razlike že na pravni ravni in da se je Slovenija s tem v zvezi aktivirala že pred leti. »Ljubljana je med drugim v primerjavi s Trstom gotovo bolj odprto mesto, verjetno tudi zato, ker je pač glavno mesto Slovenije.« Na vprašanje, kako živi homoseksualec v naši manjšini, pa je Paulina odgovoril: »Nedvomno težje kot v italijanski večini, saj je strah, da nas ne bi sprejeli, v manjšini še večji. Poleg tega pa je tudi psihološko nasilje bolj ostro. Stvari se seveda spremenijo, ko zapustiš manjšinsko okolje ...«