Na skrito tkali vezi s slovenskimi policisti

Novi kvestor Antonio Maiorano je na čelu tržaške policije zamenjal pravkar upokojenega Giuseppeja Padulana, Neapeljčana, ki je v Trstu in na italijansko-slovenski meji nedvomno pustil svoj pečat. Tu je služboval v različnih obdobjih in si tudi ustvaril družino, poskrbel je tudi za utrditev odnosov med italijansko in slovensko policijo. Delal je na osrednjih italijanskih kriminalističnih uradih, pri mednarodni policiji Interpol (v nekem preteklem intervjuju nam je opisal, kako je leta 1998 iz Francije v Italijo privedel aretiranega mojstra tajne lože P2 Licia Gellija) ter v Kolumbiji, kjer je v 90. letih pod okriljem italijanske ambasade preiskoval trgovino s kokainom.
Tržaško kvesturo ste vodili štiri leta. Kakšen je vaš obračun?
Zapuščam dinamično in organizirano kvesturo, zelo sem cenil delo in prizadevanja vodilnih kadrov in celotnega osebja. To obdobje je bilo tudi zahtevno, saj so se razpoložljiva sredstva zmanjšala. Na koncu pa smo se z racionalizacijo in prizadevanji vsekakor dobro odzvali na izzive.
Takoj ste skušali zbližati policiste in občane. Ali vam je to uspelo?
Absolutno da. Odprli smo vrata našega doma in povabili občane na kulturne dogodke, likovne in fotografske razstave, koncerte. Ljudje pogosto gledajo na policijo z nezaupanjem, učinki teh pobud pa so pozitivni.
Pred meseci je umrl Sergio Petrosino, prava »ikona« tržaške policije. Kako se ga spominjate?
Hvaležno. On je bil moj učitelj v življenju in poklicu. Leta 1976, ko sem bil le skromen namestnik komisarja na poskusnem službovanju, me je vzel pod svoje okrilje in me naučil, kako se dela. Poleg tega pa me je naučil, da moramo ljudi spoštovati in pomagati najšibkejšim. V srcu bom vselej hranil njegove nauke in spomine.
S Petrosinom ste bili tudi pionirji čezmejnih odnosov s slovensko policijo, ki je bila takrat še jugoslovanska.
Res je.
Starejši kolegi nam pripovedujejo, da so oblasti nekoč komunicirale samo na osi Rim-Beograd, medtem ko se tržaški in koprski policisti zdaj vsak dan pogovarjajo po telefonu ...
Takrat sva s Petrosinom vzdrževala »tajne« stike s funkcionarji jugoslovanske policije.
Oblasti pa tega niso vedele?
Recimo da centralne oblasti s tem niso bile seznanjene. Sporazumov ni bilo, človeški odnosi pa so bili odlični in med nami se je razvilo pravo prijateljstvo, ki je pripomoglo h gradnji čezmejnega sodelovanja. Danes ne bi bilo pojmljivo, da policisti ob meji ne bi redno sodelovali med sabo.

Celoten intervju je v sredini izdaji Primorskega dnevnika