Zelena luč za strelišče?

Vsakič, ko govorimo in pišemo o preureditvi openskega strelišča v Park miru, je pogojnik obvezen: za nami so žal desetletja neizpolnjenih obljub, formalnih in neformalnih dogovorov, ki niso privedli (skoraj) nikamor. Zato ostaja strelišče tako rekoč pod ključem, na njem pa, ironija usode, še vedno švigajo krogle.
Vse kaže pa, da bi lahko 73 let po ustrelitvi Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pina Tomažiča in Ivana Vadnala, prizadevanja vaščanov in širše javnosti le obrodila želene sadove.
Tistim, ki so v nedeljo pozorno prisluhnil nagovoru Roberta Cosolinija pred spominsko ploščo, najbrž ni ušla županova napoved, da bo v prvih mesecih leta 2015 vprašanje spomenika dokončno rešeno. Bežno je omenil nek dogovor, ki naj bi ga sklenili prejšnji teden, v detajle pa se ni spuščal.
Cosolini nam je pojasnil, da je prejšnji teden na prefekturi potekal sestanek, ki sta se ga udeležila tudi predstavnika italijanske vojske in obrambnega ministrstva. Z zastopniki prefekture in občine sta se obvezala, da bosta sooblikovala tehnični odbor, ki bo v roku treh mesecev odobril dokončni projekt za preureditev strelišča v spominski park. V ta namen mora obrambno ministrstvo kot znano odstopiti del zemljišča, na kar naj bi že pristalo. Odprto naj bi ostajalo le vprašanje, ali bo vojska tudi v prihodnje uporabljala del strelišča v njeni lasti; od tega je namreč odvisno, kakšen naj bo zid, ki naj Park miru loči od preostalega dela strelišča.
O skupni obvezi, da bo tehnični odbor v prihodnjih treh mesecih sprejel dokončni načrt, naj bi pričal tudi zapisnik. Uporaba pogojnika pa ostaja, kot že omenjeno, obvezna ...