Tržačanka, ki diši po Londonu

Ironična, skromna, nasmejana, ganjena. Taka je bila v petek videti Ariella Reggio, letošnja dobitnica zlatega svetega Justa, nagrade, ki jo že skoraj petdeset let podeljujejo tržaški novinarji in novinarke. Nagrade, ki velja po besedah predsednika občinskega sveta Iztoka Furlaniča za najprestižnejše tržaško priznanje, neke vrste tržaški oskar, katerega dobitniki in dobitnice se zapišejo v zgodovino mesta.
Tržaški novinarji, zbrani v enotnem sindikatu Assostampa, so se letos odločili, da nagradijo igralko, ki je verjetno najbolj prepoznavni obraz tržaškega teatra. Eno tistih igralk, ki zvezdništvo zapirajo v predal in na oder raje nosijo svojo osebnost, svoj talent in stil, kot je v občutenem in lepem nagovoru poudaril gledališki kritik Roberto Canziani in nagrajenko označil kot Tržačanko, ki diši po Londonu. Ariella Reggio se je namreč pred dobrimi petdesetimi leti podala v »swinging London«, da bi se naučila angleščine. Tu je ostala nekaj let, na valovih prestižne radijske postaje BBC učila italijanščino in spoznavala britanski teater. Tja se se še danes rada vrača, ker ima rada tisti tip gledališča in njegove igralce. »Ne bi se preveč čudili, če bi ji kak režiser ponudil, da v gledališču ali na televiziji, kjer je prav tako doma, odigra angleško kraljico Elizabeto. Ariella in The Queen imata isto izraznost, gosposkost, obzirnost.«
Kaj pa je v teh petdesetih letih delala drobna, a energična Ariella? Leta 1976 je z nepozabnima tovarišema Oraziom Bobbiom in Francescom Macedoniom ustanovila gledališče Contrada, zasebni teater, v katerem so doma tržaški dialekt, lahkotne komedije in briljantne predstave. V tisti dvorani, ki se danes imenuje Teatro Bobbio, je ustvarila na desetine in desetine vlog, tako komičnih kot dramatičnih. Nekatere so postale prave ikone, predvsem tiste, ki jih je zanjo napisala dvojica Carpinteri-Faraguna. Njeno ustvarjanje pa se ni omejilo na narečje in komedije, saj se je prav tako uspešno »spopadala« z dramatičnimi vlogami, s filmom in televizijo. Igrala je z Giorgiom Strehlerjem, Woody Allen jo je izbral za film, ki ga je posnel v Rimu, videli smo jo v filmu Zoran, moj nečak idiot, bila je teta Sofia Nicolini v posrečeni nadaljevanki Tutti pazzi per amore in iznajdljiva babica v videospotu znanega telefonskega operaterja.